Razmišljanje …


 

Sem želela biti tiho …

Ker namesto kritizirnja in slabe volje, rajši širim ideje in dajem navidh, kako se počutiti čim boljše.

Ampak mi trenutna situacija ne da miru.

Vsak dan nove zgodbe o stiskah. Apatičnosti. Tesnobi. Brezvoljnosti. Strahu.

Sicer ne bi rada posploševala, predvsem, ker mi moja delovna pristranskost včasih lahko zamegli realno sliko.

Zato se pogosto povlečem nazaj in upam, da je pogled na trenutno dogajanje samo posledica dejstva, da zaradi narave mojega dela slišim več takih zgodb.

 

Ampak ne glede na vse …

Lahko se odmaknemo stran od vseh negativnih informacij, krivimo nizko frustracijsko toleranco prebivalstva, se toležimo, da nam v primerjavi z drugimi “sploh ni tako slabo” in se opremimo z najrazličnejšimi tehnikami obvladovanja trenutne situacije.

Razmere v katerih smo, vplivajo na vsakega izmed nas.

 

Kje so nasmehi? Kje je sproščenost? igrivost? Veselje? Zabava? Objemi ob nepričakovanih srečanjih?

Vedno več je zgolj mrkih obrazov. Pesimizma. Slabe volje.

 

Občutkov krivde, ko se končno odprvaši v drugo regijo. V naravo. Na zrak. Za sprostitev.

Ali delaš kaj narobe? Nisi solidaren? Te bodo obsojali?

(p.s. zapis je bil spisan pred odprtjem regij in v času bolj temačno-deževnega vremena).

 

Zdi se, da se težko soočimo z dejstvom, da ne vemo. Ne vemo, koliko časa bo trenutno stanje trajalo, kakšne bodo posledice – za nas, za zdravstveni sistem, za šolski sistem, za gospodarstvo, …

Nevednost v ljudeh zbuja občutek ogroženosti, povzroča strah in zaskrblejnost ter ponuja idealen prostor za iskanje lažjih, preprostih odgovorov na kompleksna vprašnja.

 

Na srečo mi moj balonček optimističnih in iznajdljivih prijateljev omogoča zavedanje, da ni vse tako hudo. Da lahko najdeš veselje in užitke v preprostih stvareh vsakdana. In da kar naenkrat sobotni večeri taroka niso več preprosto preživljanje časa, ampak najbolj pričakovan dogodek tedena.

Vseeno izstop iz  balončka prinese drugo sliko.

 

Sporočila na instagramu, na mailu.

Povečan obseg dela.

Mimobežni pogvori z ljudmi, s katerimi se zaradi omejitev nismo videli že mesece ….

Nepojasnjeni izbruhi jeza, nizka toleranca, občutek nejevolje, pomanjkanje motivacije, občutek nesmisla, apatičnost, nesigurnost, skrbi, dvom v odnose, v smisel, strah za zdravje, za svoje bližnje, poglabljanje obstoječih stisk, skrb za prihodnost, kje bomo spoznali nove ljudi, našli partnerje, iskali priložnosti, se mrežili, bomo zmožni dokončati izobraževanje, nesigurnost zaposlitve, izkoriščanje, itd.

 

Ko kolektivni duh pade iz optimizma v apatičnost …

Vedno bolj opažam, kako močno vplivamo drug na drugega…

In ko o tem razmišljam, preseneteljivo ne čutim agoinje.

Amapak odpor.

Ker ne želim tega.

Ne želim apatičnosti, skrbi, strahu in izogibanja.

 

Družbe modrih območji (območji, kjer živi največ stoletnikov), so družbe skupnosti in povezovanja.

In čeprav tudi sama padem v past pretirnega individualizma in ukvarjanja sama a sabo, ne želim in ne bom padla še v jamo duhumornosti trenutne družbene klime.

V ljudeh se trenutno tlejo iskre, ki čakajo, da razplemenijo.

In ne v dobrem smislu.

 

Sodobna družba s svojimi specifikami (individualistična naravnnaost, hitre (thenološke) spremembe, prelaganje odgovornosti zgolj samo na posameznika, globalizacija, vedno večja razslojenost, globalno segrevanje, okoljska problematike, izginjanje biotkse raznolikosti itd.) že tako ponuja pladenj izzivov.

Trenutna koronska situacija pa je zadeve samo še bolj poglobila.

Težko je pričakovati od posameznikov v stiski, da se bodo ukvarjali s širšimi družbenimi vprašanji in kolektivnim dobrim.

Posamenzik z občutkom ekstitencialne krize (ne glede na njeno relanost) bo najprej in prvo iskal uteho v rešitvi svoje stiske.

Razumljivo.

Težava je, ker rešitev ni dana.

V nevednosti in nejasnosti pa je najlažje iskati vzroke v preprostosti.

Ko rešitev ni, je svoj gnev lažje prenesti na preprosta pojasnila, pogoste teorije zarote in za svojo apatičnost kriviti sosede, ki se preveč družijo ali influencerke, ki dopustujejo v tropsih krajih.

 

Dejstvo je, da je vedno več ljudi v stiski. Takšni ali drugačni.

Vsi vemo, da je omenjeno povzročitelj trenutna situacija, za katero pa ne pozanmo rešitve.

Naš trenuntni državni aparat pa nam zaupanje samo še spodbija in podira most med razumevanjem drug drugega.

Vprašanje je, kam bi radi zaplavali.

Se prepustili toku iskanja krivca in padli po brzicah globoko v slab.

Ali se prepustili mirnemu toku in se vprašali, kaj lahko v tem trenutku naredimo.

 

Ne dopustimo si, da hranimo samo temačnost znotraj nas.

Spominmo se na svetlejšo plat.

Nasmejmo se neznancu.

Začnimo pogovor. Četudi nesmiselen.

Pohvalimo.

Poglejmo v oči.

 

To je opomnik tudi zame. Ko v razmišljanju o pravilnosti ukrepov včasih pozabim na pristeh človeški stik.

Sama zadnje čase plešem.

Povsod.

V gozdu. Po cesti. Doma.

In se brez zadržkov smejim tudi, ko samo hodim iz avta proti trgovini.

In na ves glas pojem v avtomobilu.

V zadnjih mesecih ugotvaljam, da je najmanj, kar lahko dam svetu predvsem dobra energija.

So nasmehi.

Prijazne besede.

Majhne pozornosti.

Včasih se mi še vedno zdi, da naredim premalo.

Ampak ključ pravzaprav v preprostosti.

Najprej je nasmeh. Iskrenost. Odprtost.

Da si izboljšamo razpoloženje. In se okrepimo za soočanje z bolj kompleksnimi, težjimi vprašanji.

 

Pomembno je tudi, da si dovolimo ranljivosti.

Ljudje prevečkrat nosimo maske in izkazujemo navidezno moč ter skrivamo šibkost, ker nas je sram.

Ampak najbolj človeško je, da sebi in drugim pokaženo pristno plat.

Samo tako se znebimo okov navidezne resničnosti in vidimo, da nikoli nismo sami.

 

Mogoče se bo vse slišalo malce zasanjano, olepšano.

Ampak resnično verjamem, da je možno živeti lepo. V svetu, ki je dober za vse.

In če do sedaj še nismo našli prave poti, imamo vsak trenutek možnost, da jo.

Vsaka stvar pa se začne z majhnimi koraki.

Tudi otrok najprej puza, nato stoji in šele nato shodi ter začne tekati naokrog.

 

Zato lahko začnemo po korakih.

Lahko je samo preprost nasmeh.

Pohvala prijatelju. Pohvala neznacu.

Sprehod z nekom, ki je v stiski in potrebuje malce spodbude.

Karkoli …

 

Ne pustimo, da kopljemo prepad drug med drugim. Ne pustimo, da nas maske odvnejo od nasmehov, globokih pogledov in povezovanja.

Deljenje z drugmi, zavedanje, da nismo sami, izražanje čustev, smeh, jok, kričanje, objemi ….

Ljudje smo se tako zapletli v neka svoja pravila nadziranega obnašanja, da si ne dovolimo pristnosti.

Obenem si vsak v glavi predstavlja svoj film in se pogosto ne dopusti predvajati kakšnega drugega scenarija.

Odprimo se za pogovore, za nasmehe, za podporo, prijazne besede …

Korak za korakom.

Ampak skupaj.

Je izziv. Ampak je lahko hkrati priložnost za večje medsebojno razumevanje in boljše kolektivno razpoloženje.

 

Res si želim, da tudi v vsem tem kaotičnem svetu najdeš optimizem. Lepoto. Da z malimi koraki izboljšaš svoje razpoloženje in pomagaš k boljšemu kolektivnemu vzdušju.

Da najdeš navdih in užitke v preprostih stvareh tudi takrat, ko bo svet izgledal malce bolj siv.

Ko boš jezen/a na državo, na vse omejitve, na koronco, ko te bo skrbelo za zdravje in za prihodnost.

Ena preprosta, lepa stvar.

Lahko je nasmeh, lepa beseda, ples, petje.

Spusti jo v svoj vsakdan in deli s svetom.

 

Ljudje pogosto iščemo neko individualno poslanstvo in svoje mesto na svetu.

Mogoče pa je naše kolektivno “poslanstvo”, da postanemo bolj povezani, bolj sproščeni, pristni, veseli, prijazni.

Ja vem, včasih zaplavam med oblake.

Ampak sem se že dolgo nazaj zavestno odločila, da želim v svetu in v ljudeh videti dobro.

In da tudi, če imam slab dan in se nad vsem pritožujem, vem, da na koncu ne potrebujemo veliko, da se počutmo dobro.

Zato sem se odločila, da bom optimist. In da želim gledati lepo na svet.

Želim biti vesela, živahna, razposajena in optimistična.

Ter verjeti v človeštvo, da bo našlo pot in prižgalo luč.

Zase, za druge, za okolje, za planet.

Naivno? Me ne zanima.

Ker to močno verjamem.

In upam, da mi kolektivna apatija ne zamegli uma.

Se opravičujem za slovnične napake, tipkarski škrati mi radi nagajajo, vejice in pike skačejo sem in tja (ampak se jih trudim loviti), nekatere besede pa so zaradi zabavnosti izražanja namensko drugačorabljenje.

Slovnični naciji upam, da me ne vržete na grmado😝

  • 16. 02. 2021