Storžič


 

 

Če bi poslušali “PMS pomešan z vplivi lune” Kajo izpred parih dni, bi vam povedala, da se ji ne uresniči nobena želja, da nič kar si ne zada ne doseže in da ima občutek, da se njeno življejnje ne premakne nikamor.

Čeprav sem vedala, da hormončki mešajo razum mojim možganom, sem se v zadnjih tednih počutila grozno.

Kljub temu, da se dobro zavedam svojih miselnih napak (pretirano posploševanje, katastrofiziranje. črno-belo razmišljanje, …), mi zavedanje ni kaj pride pomagalo, saj sem se počutila naravnost obupno.

Vedela sem, da svoje melanholične občutke lahko preženem samo sama, zato sem preletela svoje dolgoročne želje in cilje in se vprašala, kaj je tisto, kar letos še lahko uresničim, da si malce (priznam) napumpam ego in se spomnim, da NI RES, DA MI VSE “SPLAVA PO VODI”.

Spomnila sem se na svoj “PROJEKT STORŽIČ”, ki se vleče že 3 leta.

PROJEKT STORŽIČ sem si zamislila leta 2017. Prešinila me je želja, da bi junija v času solsticija prespala na pol poti v planinskem domu na Kališču ter se nato ponoči odpravila na vrh Storžiča pogledat sončni vzhod.

AMPAK. Vsako leto se je nekaj “zataknilo”.

Prvo leto mi je načrte zapletala gospa anksioznost.

Drugo leto je bilo vreme obupno.

Tretje leto sem bila ravno takrat na dopustu.

In prišlo je leto 2020, ko se mi je končno zazdelo, da si bom lahlo izpolnila željo. Ampak ups, ponovno so bile napovedane nevihte (za sončni vzhod pa seveda potrebuješ kristalno čisto vreme).

Ampak leto 2020 me je naučilo, da ničesar ne moraš preveč načrtovati, da se stvari zelo pogosto ne zgodijo tako, kot si zamisliš  ter da je najboljše prilagajti svoje želje in cilje glede na obdobje v katerem si.

Zato sem opustila svojo zapičenost v dejstvo, da se mora PROJEKT STORŽIČ zgoditi ravno na solisticij in se odločila, da grem na sončni vzhod ob prvi dvodnevni sončni napovedi.

Meseci so minevali, poleti sem plavala v delovnih obveznostih pokoronskega obdobja, skakala okrog s kolegicami in projektič prestavljala na “drugič”.

Na vrata je potrkal seprember, moja sitnoba, luna in drugi izgovori, ki so grozili moji želji, da se ponovno ne uresniči.

Ampak sem kmalu opazila, da ponovno iščem “idealne pogoje”, da se nečesa lotim in da nekaj uresničim. (moj dragi perfekcionizem – mimogrede, o perfekcionizmu sem posnela tudi video na kanalu BRST psihologije, ker mi je skozi živlejnje skravžlal marsikateri živček, čeprav na začetku sploh nisem opazila, da se soočam z njim).

Prepogosto se mi je že zgodilo, da sem prestavljala svoje načrte/cilje zaradai mešanice nezaupanja vase in “čakanja na idealne pogoje”.

Ker sem hvalabogu opazila ta vzorec, se ga v zadnjem času želim znebiti.

Zato sem si rekla DOVOLJ. In se v nedeljo odločila, da grem v torek izpeljat svoj “projekt”.

Z mano je šel moj stalni hribolazovski “spodbujevalec” g . Strniša, na dan odhoda me je obiskala gospa menstruacija, sončni vzhod pa sem malce zamudla, ker sem napačno skalkulirala čas vhajanja (bravo Kaja).

AMPAK BILO JE SUPER.

Včerni zahod na Kališču je bil čudovit, lučke ponoči so dajale občutek, kot da hodiva nad velemestom in ne nad polji Ljubljanske kotline.

Ob vzhodu se je dan počasi prebujal, celo pot naju je spremljajo sonce, srečala nisva čisto nikogar, dan je bil čudovit, razgledi prekrasni, vmes sem sicer izgovorila par kletivc na račun pretežkega nahrbtnika, ampak sem na bolečino pozabila v trenutku, ko sem dosegla vrh.

Nauk te zgodbe: vedno bo kakšna ovira na poti (večina v tvoji glavi), ampak ni važno na kakšen način prideš do cilja, občutek na koncu je enkraten in vreden vsega truda.

Ok, ravno sem ugotovila, da pišem, kot da bi šla na Mont Blanc.

Verjetno dolgujem pojasnilo, zakaj ravno Storžič in zakaj je bila pot zame tako posebna.

Prvič predvsem zato, ker me Storžič glede že ceeeloooo življenje, pa ga še nikoli nisem prehodila.

Drugi razlog pa tiči v mojem obdobju soočanja z anksioznostjo. O tem sem nekaj pisala že tukaj.

V času, ko mi je bilo res najbolj težko, sem imela hud strah že pred najmanjšo hojo v hrib. Še Šmarna Gora, Jošt, Jakob, so bili preveč zame. Občutek sem imela, da mi bo odpovedalo telo, da ne bom zmogla, da bom doživela panični napad (kar se mi je nekajkrat zgodilo ravno pri hoji v hrib).

Res sem imela močno željo, da premagam to težavo, zato sem takrat sama s sabo sklenila “pakt”, da takrat, ko osvojim PROJEKT STORŽIČ, bo to znak, da sem dokončno premgala anksioznost.

Čeprav sem vmes že precej hribolazila, je bil to zame nekakšen simbolen znak, da sem ok.

Vem, da se lahko tesnoba vrne vsak trenutek, še vedno me kdaj obiščejo anksiozne misli in čisto možno je, da me bo kdaj še stresla panika.

Ampak vseeno me je odhod na Storžič spomnil, da kljub temu, da je težko in da lahko traja zelllooooo dolgo, vedno lahko pridem do cilje in uresničim svoje želje.

Bistvo je vedno v tem, da PREMAGAMO SAMI SEBE, svoje dvome, strahove in omejujoče misli, ki se igrajo z nami ter nam preprečujejo, da se dobro počutimo in živimo življenje, kot si ga želimo.

Trenutno si želim predvsem, da se bolj prepustim življenju, ne premlevam preveč, prilagajam svoje želje in cilje, a jim vedno sledim. Ter predvsem, da zaupam vase in ne dovolim, da mi strahovi in nesigurnosti preprečujejo, da sem ok.

 

Se opravičujem za slovnične napake, tipkarski škrati mi radi nagajajo, vejice in pike skačejo sem in tja (ampak se jih trudim loviti), nekatere besede pa so zaradi zabavnosti izražanja namensko drugačorabljenje.

Slovnični naciji upam, da me ne vržete na grmado😝

  • 20. 09. 2020

SORODNE OBJAVE

Družbena omrežja – Kaj in zakaj delimo?
August 31, 2020
30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
ŽIVLJENJE Z ANKSIOZNOSTJO – Kaj me je naučila?
April 23, 2019
Vikend v danski prestolnici
October 30, 2018
Počitnikovanje
August 23, 2018
ZGODBA O HRIBIH
July 29, 2018
Družinske zadeve
March 19, 2018
Izpoved
December 11, 2017
Čarobna Pita
November 09, 2017