Zgornja  fotografija prvotno ni bila namenjena za objavo. Ustvarjena je bila za moj osebni arhiv.

Pred dvemi leti, ko je nastala, je nisem želela objavit, ker se mi je zdelo, da je preveč nerealna in ker se vidijo deli telesa, ki jih ne bi rada izpostavljala.

Sem opazila, da je v zadnjem času veliko kritičnosti do tega, kaj kdo objavlja na svojem profilu. Kar se mi zdi super, ker je prav, da se sprašujemo, kaj želimo sporočiti s svojimi objavami tistim, ki nam sledijo.

Ker vemo, da imajo vsebine, ki jih spremljamo (zavedno ali nezavedno) kar precejšen vpliv na nas, je seveda pomembno koga in kaj spremljamo ter kakšne vsebine dopustimo v naše možgančke.

Tisto, kar vidimo, slišimo in zaznavamo namreč kreira naše predstave o sebi, drugih in svetu v katerem živimo.

In čeprav vsi razumsko vemo, da objave na družbenih omrežjih prikazujejo večino najbolj ekstremno posebne trenutke, da niso odraz realnosti in predstavljajo popačeno podobo posameznikovega življenja, se vseeno pogosto ujamemo v past medsebojen primerjave, dvomov vase in spraševanj, če je drugim res toliko bolj fino in super in fajn.

Čeprav je večina mojih objav editiranih, še vedno kar precej stvari ne želim objavit, ravno zaradi občutka odgovornosti ter predvsem, ker ne želim, da si ljudje narišejo napačno predstavo o mojem življenju.

Včasih zato pride do tihega notranjega konflikta, ker mi je kakšna vsebina estetsko super fina, ampak se zadržim z objavo.  Ker mi je užitek fotkat, se igrat z editingom, pisat in komunicirat z drugimi uporabniki omrežja, ampak se vseeno vedno sprašujem, kakšna je moja potreba za tem?

…

Zakaj želimo deliti lepe in fine trenutke?  

Pogosto nismo popolnoma iskreni do sebe in si ne želimo priznati, da potrebujemo malce pozornosti, ker je v družbi želja po pozornosti sprejeta kot nekaj slabega.

Ljudje imamo namreč osnovne psihološke potrebe po pripadnosti in sprejetosti s strani drugih. In družbena omrežja so idealno okolje, kjer izpolnjujemo te svoje skrite potrebe.

Skrita (ali neskrita) želja po pozornosti, všečnosti, sprejetosti, komunikaciji,  se na družbenih omrežjih miksa s kreativnim izražanjem.

Verjetno tisti, ki smo po naravi bolj kreativni, ekstrovertirani in imamo radi estetiko, vse to več izražamo tudi na družbenih omrežjih.

Toda vseeno količina objav in pretirana želja po pozornosti lahko v ozadju skriva past “nacisizma”. Pomembno je, da ne predstavljamo določenih podob  in življenjskih trenutkov, ki niso v skladu z našimi vrednostami, osebnostjo in/ali resničnim življenjskim stanjem. Zato je dobro, da se vprašamo o nameno svojih objav in predvsem, da družbenim omrežjem ne dajemo prevelike teže

Ker konec koncev, družbena omrežja predstavljajo samo sekundice naših življenj, nemogoče je skozi male napravice zajeti celotno sliko tega kdo smo, kaj se nam dogaja, kaj razmišljamo in kako se počutimo.

Dobro je, da na njih pristopamo z distanco, da razumemo njihovo naravo in jim ne pripisujemo prevelikega pomena. Ampak nič ni narobe, če včasih objavimo kakšen “editiran estetski vrhunec” svojega življenja, ki nam je všeč.

Ker konec koncev je čisto ok, če delimo veselje, srečo, zadovoljstvo. Svet potrebuje več takih občutkov.

Obenem pa predvsem ne smemo pozabiti, da nas pravo živlenje čaka izven malih zaslonov in da je tisto, kar zares šteje, naše notranje počutje, zadovoljstvo ter moč pristnih odnosov, ki jih imamo z ljudmi, ki so nam blizu.