ALI IMAŠ LAHKO V ŽIVLJENJU VSE?


Ali imaš lahko v življenju vse je vprašanje, ki se mi zadnje čase veliko mota po glavi. 

Vsi se verjetno strinjamo, da VSE za vsakega izmed nas pomeni nekaj drugega.

Zame VSE pomeni, da imaš vsa tebi pomembna življenjska področja stabilna, da čutiš notranji mir in zadovoljstvo in da ni nobene večje stvari, ki si jo želiš spremeniti.

Moja mati tem področjem pravi “otoki stabilnosti”. Vsak otok predstavlja pomemben del življenja, ki nam omogoča zadovoljitev osnovnih psiholoških potreb po varnosti, sprejetosti, pripadnosti, intimnosti, itd. 

Ti otoki največkrat predstavljajo zdravje, družino, ljubezen, karierni uspeh, finance, itd. 

Vsakemu je lahko posamezno področje bolj ali manj pomembno. 

Če je en otok bolj nestabilen ali ga doleti kakšna “nesreča”, ga drugi otoki držijo pokonci in mu omogočijo, da se lažje pobere in ponovno polno zaživi. 

Če se nam torej eno področje življenja zamaje, a imamo druga močna, urejena in stabilna, se hitreje bolje počutimo. 

Ko imamo finančne težave, so stvari veliko manj hude, če imamo dobre družinske odnose, smo ljubljeni, in zdravi.  

Možno je, da družinski odnosi niso taki kot bi si želeli, ampak imamo trdna prijateljstva, dobro kariero in se dobro počutimo v svojem telesu. 

Toda ali je možno, da vsi otoki naenkrat cvetijo in polno živijo? In ali je možno da jih doooolgo ne doleti nobena “nesreča? 

Vsi vemo, da v življenju pridejo vzponi in padci. Srečamo se z bolj veselimi obdobji in s tistimi bolj težkimi, žalostnimi. 

Včasih se zgodi, da se posameznik sreča z nestabilnostjo večin otokov in se mu zdi, da se ruši cel njegov svet. Srečuje se s težavami v zdravju, kariera ne gre v pravo smer, nima podpore družine, itd. 

Takrat mora človek zbrati vse atome svoje notranje moči, da se potegne iz težkih situacij. 

Ampak pustimo zdaj otoke, ki tonejo. 

Včasih od daleč koga opazujem in zdi se mi, da mu stvari vse super tečejo. Ima dobro kariero, ljubečo družino, otroke, zdravje. Vse ok.  

Ker se močno zavedam, da od daleč zgleda vse drugače in bolj bleščeče, se ozrem malce bližje okrog sebe, na ljudi, ki so mi blizu. 

Naši otoki so zelo različni, nekaterim več otokov komaj gleda iz vode, drugim več otokov cveti. Večina ima vsaj en otok malce bolj majav in nestabilen. 

Ampak ne glede na to, kakšno je posamezno stanje vsakega izmed nas, se mi zdi, da je naše notranje zadovoljstvo odvisno predvsem od tega, kakšna je razlika med našim dejanskim stanjem in tistim, kar si želimo. 

Lahko je moj otok za nekoga, ki ga opazuje od zunaj najbolj pisan, pravljičen in zelen. Jaz, ki ga poznam od znotraj pa bom imela vedno občutek, da mu manjka nekaj življenja. 

Kariera je tak tipičen primer. Mogoče se nekomu zdi, da je nekdo blazno uspešen gledališki igralec, ampak on si od nekdaj želi nastopati predvsem v filmu in mu njegov uspeh ne bo predstavljal karierne zadovoljitve. Njegovo karierni otok je sicer na videz stabilen, ker je samostojen in dele tisto, za kar se je šolal. Ampak vseeno se ne počuti notranje ok, ker njegovi temeljni cilji niso doseženi. 

Verjamem torej, da je tvoj notranji občutek odvisen predvsem od razlike med tem, kje v življenju si in tem, kjer si želiš biti, oziroma misliš, da bi moral biti. 

Ker seveda v življenju pot nikoli ni ravna in prevelika pričakovanja velikokrat vodijo v razočaranja, se pogosto zgodi, da se znajdemo oddaljeni od točke, kjer si želimo biti. 

In takrat se pogosto znajdemo v primežu tesnobnih občutkov, slabe volje in bolj pesimističnega načina razmišljanja. 

Kar pomeni, da hitro tudi okrog sebe vidimo samo slabo in negativno ter se začnemo vrteti v krogu še bolj neprijetnih občutkov. 

S takim načinom delovanja pa je seveda težko doseči vse tisto, kar si želiš. 

Razmišljanje o problemih namreč vedno prinese še več problemov, razmišljanje o rešitvah pa vedno nove priložnosti. 

Če imaš v življenju različna področja nestabilna hitro začneš dvomit vase, premlevaš, katere odločitve so prave, skrbi te, da nebi zapeljal na napačno pot, itd. 

Takrat potrebuješ ogromno notranje energije, da najdeš optimizem, živahnost, da vidiš priložnosti in se počutiš dobro. 

Ko enkrat potopljen otok splava na površje se počutiš dobro, prijetno, pomirjeno. 

Ampak, ker je življenje razgibano, se hitro zgodi, da začne tonit drugi otok. Lahko torej kdaj sploh dosežeš cvetenje vseh življenjskih področji? 

Mogoče sem malce zaplavala med vsemi otoki in še vedno nisem odgovorila na vprašanje, ali mislim, da imaš lahko v življenju vse. 

Verjetno zato, ker v resnici ne vem.  

Vedno bolj pa se mi dozdeva, da je vse stvar prepričanj. 

Naj se sliši še tako laično in preprosto, se mi zdi, da tisti, ki imajo vsa področja ok, so od nekdaj verjeli, da imaš v življenju lahko vse. 

In obratno, tisti ki jim stalno nekaj manjka, so prepričani, da v življenju ne moraš met vsega. Da se moraš eni stvari odpovedati oziroma, da mora ena stvar “šepati”, da druga deluje. Da moraš nekaj “žrtvovati”, da nekaj dobiš. 

Tipičen primer so ljudje, ki se na primer odpovejo družini zaradi kariere. In obratno. 

In moram priznat, da sama spadam v slednjo. Od nekdaj sem bila prepričana, da v življenju nikoli vse ene deluje ok. Da če želim doseči vse, kar želim se moram nečemu odpovedat.  

In ker se nisem mogla odločit čemu, sem se vsemu odpovedala na pol… in prišla dobesedno nikamor. 

Ne z zdravjem (več si lahko prebereš TUKAJ), ne s kariero in ne z ljubezensko-družinskim življenjem. 

V sebi si nisem zares želela odpovedati ničemur, ker mi je bilo vse preveč pomembno. Ampak sem bila hkrati prepričana, da  ne morem imeti vsega in da se lahko posvetim samo eni stvari. 

In se na koncu nisem nobeni. Želela sem imeti vse, ampak sem s svojim napačnim prepričanjem, da je to v resnici nemogoče, dosegla, da sem bila močno oddaljena od tistega kar si želim. 

Potem sem želela “premaknit ploščo”. Se posvetit notranjemu samo-odkrivanju in spreminjanju pogleda na svet. Rekla sem si, da bom spremenila tiste stvari na katere imam vpliv in sprejela tisto na kar nimam ter bila čimbolj hvaležna za vse, kar imam. 

In sem bila, res. Bolj mirna, hvaležna za vse, vesela, optimistična. 

Ampak….vedno obstaja ampak… 

Nekaj me je še vedno mučilo. Nek črvičast občutek v želodcu, da mi nekaj manjka. Moje misli pa so še vedno prevečkrat zašle v črno luknjo samokritičnosti in pretiranega premlevanja o tem, kakšne odločitve naj sprejmem in po kateri poti naj grem (pač posledica anksioznosti, ki se je še nisem znebila). 

Nato sem še malce premlevala (res preveč razmišljam), analizirala in ugotovila, da mogoče nekateri ljudje pač nikoli ne bomo zadovoljni. Vedno nam bo nekaj “manjkalo”, vedno bomo želeli VEČ. Da taka pač sem. Zato sem to svojo nenehno malo nezadovoljstvo (ne me narobe razumet, vseeno sem vesela, hvaležna, znam uživat, ampak v meni je VEDNO ŠE NEKAJ, kar bi spremenila, kar mi manjka, kar bi drugače) vzela za svoje in ga sprejela kot dobrega. Začela sem gledat nanj kot na motivacijo, ki me žene naprej in mi omogoča, da delujem, se spreminjam, iščem nove poti, rešitve, itd.. 

Ampk vseeno, kdo si želi nenehen občutek, da mu nekaj manjka? Verjetno nihče. 

Sem ugotovila, da z vsem tem filozofiranjem in premlevanjem verjetno ne bom prišla nikamor in da je boljše, da se preprosto odločim, da bom začela verjet, da imaš v življenju lahko VSE. 

In da bom delala na tem. Da ne bom toliko razmišljala, kaj imam, kaj še bi, kaj naj naredim, kako naj se odločim. Ampak da bom vsak dan poskušala naredit eno malenkost, ki me bo popeljala na pot do tega, da imam VSE. 

Seveda tisto, kar meni pomeni VSE. Mogoče niti ne bo vse skupaj v enem trenutku. Mogoče bo v enem obdobju eden izmed otokov močno svetel, drugi bodo pa bolj šibki. Ampak želim si, da pridem do točke, ko noben ne bo pod vodo. Vsaj nekaj časa. Tudi če bo kateri gledal samo malce na površje, samo da se bo razvijal.  

Ker bi rada verjela, da je možno, da se enkrat vse stvari postavijo tako kot se morajo. 

Res imam rada življenja, vedno verjamem, da ponuja neskončno možnosti in priložnosti, vedno sem odprta za nove ideje, nove stvari in nova znanja. Vem v čem uživam in si vzamem čas za vse prijetnosti, ki me polnijo. 

Ampak vseeno bi rada, da enkrat ne razmišljam preveč, ne tuhtam o naslednjih korakih, ne analiziram, kaj je prav, čemu se moram odpovedat, enostavno pustim vsa premlevanja in sem ponosna in zadovljna s tem, kar imam.  

Želim verjeti, da je nekem trenutku vse tako kot mora biti. Da bom enkrat vedela, da je bilo prav čisto vse, kar se je zgodilo in za kar sem se odločila. 

Sem hvaležna za vse, kar imam. Vzamem si čas za stvari, ki so mi pomembne. Znam uživat. Ampak vem tudi, kaj mi močno manjka. In namesto, da premlevam je vse, kar lahko naredim to, da se potrudim in močno verjamem, da bom enkrat popolnoma zadovoljna, brez nadležnega občutka črvičenja v mojem trebuščku. 

Želim vam čim več cvetočih otokov.

Pozdravček,

Kaja

 

  • 15. 11. 2019

SORODNE OBJAVE

Družbena omrežja – Kaj in zakaj delimo?
August 31, 2020
30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
ODNOS DO PREHRANJEVANJA
November 03, 2019
ŽIVLJENJE Z ANKSIOZNOSTJO – Kaj me je naučila?
April 23, 2019
Žensko telo – ideja o idealu
November 13, 2017
O strahu, letalu in nočnih morah
August 16, 2017
Islandija 2. del
August 03, 2017
Islandija 1. del
July 31, 2017
Mentalno zdravje
May 18, 2017