ODNOS DO PREHRANJEVANJA


V današnji družbi je prehranjevanje postalo znanost. Sredstev s katerim naj bi dosegli “najboljšo”, “najmočnejšo”, “popolno”  verzijo sebe. Nasveti o dnevnem vnosu kalorij, beljakovin, načinu prehranjevanja (keto, LCFH, vegan, itd.) nas zasledujejo na vsakem koraku in hitro lahko zapademo v “past” štetja kalorij, obremenjevanja z vsakim grižljajem, načrtovanja obrokov in razmišljanja o tem, koliko hranil potrebujemo, da bomo dosegli najbolj fit verzijo sebe.

In čeprav je sprememba nefunkcionalnih in omejujočih (rajši uporabljam te izraze kot “slabih”, ker o tem, kaj je slabo teče preveč polemik) prehranjevalnih navad, vsekakor izrednega pomena za boljše fizično in psihično počutje, hitro pademo na “drugo stran” ter pretirano premlevamo o tem, kaj je dobro za naše telo.

Tudi sama sem padla v to “past”. Načrtovanje obrokov, razmišljanje o zadostnem vnosu beljakovin, branje etiket na izdelkih v trgovini, gledanje dokumentarcev o različnih načinih prehranjevanja in celo debatiranje o prehranjevalnih navadah s kolegicami na skoraj vsaki kavi ali kosilu. Moje misli so prevzele prehranjevalne smernice in počasi sem opažala, da se mi zdi, da vedno delam nekaj narobe. Ali pojem premalo beljakovin, zaužijem premalo magnezija, jem preveč škropljeno zelenjavo, pojem preveč mlečnih izdelkov, itd.

 

Od nekdaj sem oboževala hrano, v njej uživam. Uživam v poskušanju novih jedi, druženju ob kosilih in večerjah, kuhanju, poskušanju novih receptov, itd. Hrana je zame obred in mi ne predstavlja zgolj sredstev za “preživetje”. Ampak ko na hrano začneš gledati kot na številko, ko ne razmišljaš o živilih, okusih, ampak o makro, mikrohranilih in kalorij, izgubi svoj “čar”. Postane zgolj orodje za doseganje neke imaginarne “idealne” verzije sebe. Ki je pa pravzaprav nikoli ne dosežemo, saj bomo vedno želeli doseči nekaj “več”, nekaj spremeniti ali “izboljšati”. Obenem življenje ni samo način prehranjevanja, ampak na nas vpliva še nešteto drugih dejavnikov, ki se igrajo z našim psiho-fizičnim počutjem.

Nobena t.i. “zdrava” prehrana nam ne bo pomagala, če ne bomo v ravnovesju s svojim notranjim svetom. Ko hrana postane obremenitev, ni več zdrava, tudi če je polna vitaminov in mineralov. Obremenjevanje namreč predstavlja stres. Za stres pa vsi vemo, da je glavni “krivec” psihosomtskih bolezni današnjega časa, vodi v izgorelost in vpliva na razvoj nekaterih oblik anksioznih motenj.

In čeprav vse to vem, je moja želja po tem, da bom čim bolj zdrava in fit, za nekaj časa premagala zdravi razum in me vrgla v svet pretiranega obremenjevanja s hrano. In namesto, da bi poslušala, kaj mi sporoča moje telo, sem se preveč ozirala na raznorazne smernice, ki so nam vsakodnevno servirane s strani strokovnjakov za fitnes in zdravo prehrano. Na srečo pri sebi opazim, kdaj pretiravam in kdaj se moji možgani preveč obremenjujejo z eno stvarjo. Zato sedaj opuščam pretirano razmišljanje o hrani. Vem, da sama sebe najbolj poznam. Opazim, kaj mi da največ energije, vem kdaj se najboljše počutim, čutim kdaj imam hrane dovolj in vem v čem najbolj uživam.

 

Vem, da mi bodo ovseni kosmiči in sadje za zajtrk dali veliko več energije kot palačinke z Nutelo. Vem, da mi skleda mešane zelenjavne solate povzroči lahkoten in prijeten občutek. Vem, da bom veliko manj produktivna, če za kosilo pojem makarone, kot če si naredim kvinojo s tofujem in zelenjavo. Vem, da v času pms-ja moje telo kliče po več hrane  in da po večurnem hribolazenju potrebujem močan obrok (na primer pizzo – doma narejena mi je itak boljša kot tista zunaj). Vem, da če bom en teden vsak dan jedla čokolado in čips, bom brez energije in mi bi nenehno slabo. Vem, da se najboljše počutim, ko jem čimbolj pisano hrano, polno zelenjave in manj obdelanih žitaric. Opazim, kaj mi paše in kaj ne in poskušam jesti tako kot najbolj ustreza meni, mojemu življenjskemu slogu in mojemu notranjemu počutju.

Odnos s hrano je lahko nekaj najlepšega. Če ji znamo prisluhniti in če svojemu telesu dovolimo, da nam samo pove, kaj mu najbolj ustreza.  

Ko uživamo v sebi primernem načinu prehranjevanja, ko najdemo zabavo v telesnih aktivnostih in ko si prizadevamo za notranje ravnovesje in pomirjenost, se vse to odraža tudi na našem psihofizičnem počutju. Nehamo stremeti k doseganju nekih točno določenih “idealov”, saj sta naš notranji in zunanji svet lepo povezana. Vse, kar se dogaja znotraj nas se vedno odraža tudi na zunanjem izgledu. Zato je najbolj pomembno ravno to – da pri sebi najdemo življenjski stil, ki nam najbolj ustreza.

p.s. Seveda so nekatere spremembe prehranjevalnih navad vsekakor priporočljive, če se ne počutimo dobro v svojem telesu, če smo brez energije in če opazimo, da hrana, ki jo uživamo, vpliva na naše zdravje. Toda pretirano obremenjevanje in nepregledne količina različnih prehranjevalnih smernic, nas samo odvračata od tega, da bi svojo pozornost namenili še drugim pomembnim aspektom v življenju.

Čisto brezbrižen do prehranjevanja seveda ni treba biti. Še posebej v odnosu do planeta in okolja v katerem živimo. Ampak to je druga pesem.

Najprej je potrebno poskrbeti za svoj notranji svet, da potem lahko spreminjamo tudi zunanjega 🙂 

  

Pozdravček,

Kaja

  • 03. 11. 2019

SORODNE OBJAVE

30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
ALI IMAŠ LAHKO V ŽIVLJENJU VSE?
November 15, 2019
ŽIVLJENJE Z ANKSIOZNOSTJO – Kaj me je naučila?
April 23, 2019
RECEPT: torta Planica
August 30, 2017
O strahu, letalu in nočnih morah
August 16, 2017
Mentalno zdravje
May 18, 2017