ŽIVLJENJE Z ANKSIOZNOSTJO – Kaj me je naučila?


Zadnjič sem imela zelo poseben intervju (kmalu izveste s kom, kje, zakaj) in navdihnil me je, da pokličem mojo staro prijateljico “tetko anksioznost”, da skupaj napiševa kratko objavo o najinem trenutnem odnosu.  

 


Tisti, ki ste se na straneh mojega bloga znašli prvič, si lahko o moji največji nadlogi preberete v eni izmed prejšnjih objav TUKAJ.  


 

Moje najhujše obdobje soočanja z anksioznostjo se je začelo v jeseni 2016, ko sem končala s pisanjem magistrske naloge. Trajalo je skoraj dve leti. In šele sedaj lahko rečem, da se ponovno počitim dobro v svoji koži.  

Sicer moja nadležna tetka še vedno kdaj pride na obisk. Večinoma takrat, ko sem preveč utrujena, ko mi divjajo menstrualni hormoni ali ko se znajdem v situacijah v katerih sem največkrat doživela panični napad.  

Ampak te obiski so zelo redki. In počasi se navajam na to, da se končno odlično počutim.  

V času najhujše tesnobe sem se bala vsega. Tudi prijetnih, pozitivnih občutkov. Vsakič, ko sem bila boljše, sem že čakala, da se bo ponovno zgodilo nekaj slabega. Živčnost, nemir in strah so bili moji vsakodnevni spremljevalci. 

Še vedno zelo težko razložim, kakšni so te občutki. Verjamem, da je nekomu, ki tega ni doživel, vse skupaj zelo nelogično in nerazumljivo.  

Kakorkoli, počasi, z vztrajnostjo in preizkušanjem različnih tehnik in pristopov, sem se naučila obvladovati svojo nadlogo in ponovno doživljati prijetne občutke. Nazaj sem dobila energijo in začela uživat v stvareh, ki jih imam rada.  

Seveda pridejo dnevi, ko sem sitna, smotana, nadležna, žalostna, tečna. Ampak te občutki niso povezani z anksioznostjo, ampak so del normalnih razpoloženj, ki jih doživlja vsak izmed nas.  

Vsekakor nisem več ista. Verjetno nikoli ne bom. Turbulentna obdobja nas namreč za vedno spremenijo. Ter hkrati veliko naučijo. 

Zdi se mi, da po težavnem obdobju čisto drugače doživljaš sebe, živlejnje in druge. 

Name je soočanje z anksioznostjo vplivalo predvsem tako, da:   

 

1. Sem se naučila bolj mirno odreagirati.

Včasih sem bila kot vulkan. Vsakič, ko me je nekaj zmotilo sem “eksplodirala”. Svoje eksplozije sem valila na najbližje, vsem takoj razlagala vse moje vsakodnevne prigode ali so po stanovanju leteli različni predmeti (ups). Seveda včasih še vedno izbruhnem, ampak veliko redkeje. Veliko manj stvari se me dotakne in v večini primerov veliko bolj mirno in sproščeno odreagiram.  

 

2. Veliko manj me ganejo malenkosti, ki so izven mojega nadzora.

Včasih sem se lahko sekirala tudi zaradi stvari, ki si me sploh ne tičejo. Že samo, če je kdo od mojih znancev doživljal kaj hudega, sem to čutila kot da se dogaja meni. Če sem slišala za hudo bolezen koga, ki ga samo bežno poznam, sem si takoj predvajala najbolj strašljive scenarije o tem, kaj vse slabega se lahko zgodi meni ali mojim bližnjim. S pomočjo različnih vaj sem se naučila prepoznavati in nadzirat negativne misli in drugače gledati na situacije na katere nimam čisto nobenega vpliva. 

 

3. Naučila sem se bolj sprejeti sebe, takšno kot sem.

To je velikokrat res težko. Včasih sem želela zatreti nekatere lastnosti, ki niso najbolj družbeno sprejemljive. Oziroma tiste, za katere sem sama menila, da je boljše, če jih nebi imela. Soočanje z anksioznostjo me je spodbudilo, da sem začela bolj “brskat po sebi” in tako lažje sprejeti svoje pomanjkljivosti ter jih obrniti sebi v prid. To še zdaleč ne pomeni, da sem vedno zadovoljna s sabo. Vem pa, katere so tiste stvari, ki so del mene in jih moram vzeti za svoje ter se z njimi naučiti dobro živeti.  

 

4. Bolj razumem druge in jih lažje sprejemam.

Ko sprejmemo sebe, lažje razumemo druge. Anksioznost mi je pomagala, da sem bolj uvidevna in razumevajoča do drugih. Že od nekdaj sem bila bolj odprte narave in sem skušala čim bolj razumeti druge ljudi. Posamezniki smo si namreč med seboj zelo različni, vsak ima svojo zgodbo, svoje poglede na svet in razloge, zakaj se obnaša, vede in živi na svoj način.   

 

5. Manj sem zahtevna do sebe, do drugih in življenja na sploh.

Včasih sem bila zeeeeloooo zahtevna. Moja pričakovanja so bila izjemno visoka. Predvsem tista do sebe. Ampak pretirana pričakovanja velikokrat vodijo v globoka razočaranja. Sama sem od sebe pričakovala, da vse delam brezhibno, da počnem 1000 stvari – študiram, se redno gibam, zdravo jem, skrbim za psa, sama živim, se osredotočim na kariero, se veliko družim, itd. Ampak dan ima 24ur in meni ni nikoli zares uspelo doseči vseh svojih pretiranih pričakovanj. Nato me je anksioznost potisnila na realna tla in me opozorila, da s pretiranim zahtevam škodim samo sama sebi. Hitela sem skozi življenje in ga zraven pozabila uživati. Včasih me pretirana zahtevnost še vedno zanese. Ampak sem veliko manj stroga do sebe. Skušam predvsem najti ravnovesje, pri tem pa nikoli ne pozabim poslušati svojega telesa in njegovih opozorilnih znakov, kadar me malce odnese s poti.  

 

6. Veliko manj mi je pomembno, kaj si o meni mislijo drugi.

Včasih sem velikokrat razmišljala o tem, kako me bodo videli drugi, kaj si bodo mislili in kako bodo odreagirali na kakšno moje dejanje. Ko sem enkrat začela doživljati anksionost, sem spoznala, da so pomembni samo ljudje, ki me podpirajo in me imajo radi. Drugi pa v mojem življenju itak ne igrajo nobene vloge. Ker sem se preveč obremenjevala z mnenjem drugih, mi je bilo velikokrat nerodno in nisem upala poskusiti stvari, ki sem si jih vedno želela.  Sedaj mi je vedno bolj vseeno za kakršenkoli komentarje meni nepomembnih oseb. Življenje itak živim zase in ne za to, kar si o meni mislijo razni Francki, Janezi in Marije.   

 

7. Bolj skrbim zase, za svoje zdravje in dobro počutje.

Vem, kaj paše mojemu telesu, kaj mi daje energijo ter kdaj in koliko počitka potrebujem.  Za svoje počutje skrbim z rednim gibanjem, uravnoteženo prehrano, sproščanjem in počitkom. Opazim, ko mojemu telesu nekaj manjka in vem, kaj potrebuje, da se počuti bolje.   

 

Naučila sem se tudi, da vedno obstaja nekaj, kar bi pri sebi in v svojem življenju še rada izboljšala, spremenila in nadgradila.  

Ampak mi to ne povzroča več stiske. Daje mi zagon in v meni vzbuja radovednost ter motivacijo. Vedno imam namreč možnost, da se kaj novega naučim, doživim nove stvari ter še malce izboljšam in izpopolnim svoje življenje.  

Malce mi še vedno manjka brezskrbne sproščenosti. Rada bi bolj polno uživala in nazaj zbudila svoje zabavljaško razpoloženje. Včasih se mi zdi, da me je anksioznost preveč “zresnila” in sem pozabila na mladostniško igrivost. Malce sem pozabila na zabavo in norost. In včasih ju, priznam, mooočno pogrešam.   

VSI IMAMO V ŽIVLJENJU TEŽKA OBDOBJA 

Vsem, ki se soočate z različnimi težkimi obdobji, bi rada položila na srce, da si predvsem vzamete čas zase.  Poskrbite za svoje dobro počutje in poskusite čim več različnih načinov, kako se soočit s svojimi nadlogami.  

Ker z vztrajnostjo se res vse da. In čisto vsak enkrat pride ven iz najbolj nevihtnega obdobja in ponovno zaživi življenje kot si ga želi.  

Edino, kar potrebuje je ŽELJA IN PRIPRALVJENOST, da nekaj izboljša in spremeni. Ker na žalost stvari ne minejo same od sebe.   

Treba je res veliko truda in dela. Ampak se splača.  

Zelo se splača.  

Ko enkrat prebrodimo zelo težko obdobje in premagamo svoje najhujše tegobe, postanemo veliko bolj samozavestni, bolj zaupamo sebi in se zavedamo, da imamo moč premagati vse življenjske ovire, ki nam pridejo na poti.  

Vse težave se zdijo manjše, hitreje najdemo rešitve za vse ovire ter smo na sploh bolj zadovoljni z življenjem.  

En pametni striček je rekel: “vse, kar si želiš je na drugi strani strahu”.   

In res je.

Strah je kot gora, ko jo moraš prehoditi, da prideš do najlepšega razgleda, kar si jih lahko zamisliš.  

Tako da začnite plezat!  Se splača!  

 Pozdravček, 

Kaja 

 

Če si se kadarkoli soočal/a s čim podobnim in potrebuješ kakšno vzpodbudno besedo, mi lahko kadarkoli pišeš. Ker se mi zdi, da smo čisto prevečkrat tiho in s ne upamo spregovoriti o svojih težavah in stanjih s katerimi se soočamo. Včasih je prav osvobujoče, ko končno dame stvari “ven iz sebe”. Ni pa boljšega občutka, kot zavedanje, da v vsem, kar se ti dogaja nisi sam.

Lahko mi pišeš na kaja@kajastrnisa.com ali mi pošlješ sporočilo na Instagram ali Facebook.

  • 23. 04. 2019

SORODNE OBJAVE

30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
ALI IMAŠ LAHKO V ŽIVLJENJU VSE?
November 15, 2019
ODNOS DO PREHRANJEVANJA
November 03, 2019
O strahu, letalu in nočnih morah
August 16, 2017
Mentalno zdravje
May 18, 2017