Letos sem se odločila, da bom več potovala. 

Že od nekdaj sem rada skakala okrog in raziskovala nove kraje. Sanjala sem, da bom prepotovala ves svet, spoznavala različne kulture in odkrivala nove kraje. 

Ampak na žalost sem si preveč dopustila, da so me ovirali določeni nepotrebni izgovori (za katere danes vem, da so bili posledica anksioznosti). 

Večino časa je bil razlog mojih ne-potovanj pomanjkanje denarja, pomanjkanje družbe, pomanjkanje časa in predvsem gromozanski strah pred letenjem. 

Tako sem “scrollala” po Instagramu in zavidala vsem novodobnim popotnikom za katere imamo vsi občutek, da so vsak teden v novem predelu sveta. 

Ne bom rekla, da se nisem čisto nič potepala naokrog, ampak glede na moje želje se mi je vedno zdelo, da nisem doživela niti delčka tistega, kar bi si želela. 

…

Nato me je obiskala tetka anksioznost in mi zmešala vse življenjske “štrene”. 

Ampak iz vsake stiske se nekaj naučimo. In meni je moja “tetka” prinesla ogromen opomin, da nikoli ne smem čakati na pravi trenutek, ampak se moram predvsem potruditi, da res čimbolj izkoristim vse, kar mi življenje ponuja. 

Če me je anksioznost kaj naučila, je to, da šele takrat, ko premagamo svoje strahove, lahko zares začnemo uživat v stvareh, ki si jih želimo. 

Zato sem se letos odločila, da bom potovala. Da bo moja prioriteta predvsem, da si naberem čim več izkušenj in ustvarim čim več lepih spominov. Ter zraven premagam še tiste najhujše strahove, ki me ovirajo pri tem, da končno odkrijem svet. 

Predvsem letenje. Avion je bil zame že dolgo ena najhujših nočnih mor. 

 … 

O tem, na kakšen način se spopadam s svojo letalsko fobijo, si lahko preberete tukaj. 

Letenja sem se dolgo izogibala na celi črti in še vedno me močno “stiska” že nekaj dni preden se moram ponovno soočiti s svojo najhujšo nočno moro. 

Ampak vseeno sem odločna, da bom enkrat premagala vse negativne scenarije, ki begajo moje možgančke in brezskrbno letala okrog po svetu. 

Pri soočanju z različnimi fobijami in strahovi je zelo pomembno, da se stvari lotimo počasi, saj drugače lahko doživimo slabo izkušnjo, ki samo še bolj poglobi naš strah in nas lahko potisne v še večjo stisko ter izogibanje situacijam za katere mislimo, da so za nas nevarne. 

Zato so moji zadnji leti bili predvsem krajši in vedno v spremstvu. Ko me preplavijo kakšne pretirano negativne misli mi namreč najbolj pomaga, da se zamotim s pogovorom. 

Poleg tega sem vzpostavila neko svojo “letalsko rutino”, ki vključuje grizljanje Pringelsa, pitje Coca-Cole Zero in branje Ciosmopolitana. Na letalu pozabim na svoje zdrave navade 🙂 Tako sem si naredila mali “avionski obred”, ki mi pomaga, da se umirim, zamotim in se celo nečesa veselim. 

…

Kljub temu, da me še vedno fino stiska, ko se moram usesti na letalo, ni boljšega občutka od tistega, ki ga doživiš, ko premagaš strah. 

Ko popusti adrenalin, ko se umiriš in ugotoviš, da je res vse samo skrb, ki je deleč od realnega stanja in da ti pravzaprav možgančki samo nagajajo in se malce igrajo s tabo. 

Ko strah odplava stran te obiščejo samozavest, občutek moči in čistega veselja. 

Takrat, ko premagaš tisto, česar se najbolj bojiš ti zraste pogum, vidiš da je večina ovir samo v glavi in se bolj samozavestno lotiš tudi ostalih življenjskih izzivov. 

…

Z letali še vedno nisem spletla trdnih prijateljskih vezi. Trenutno bi lahko rekla, da smo v “love-hate ralationshipu”. Še vedno mi pride v glavo misel o padanju letala in nemalokrat se v moje sanje prikrade nočna mora o različnih strašljivih avionskih zgodbah. Kljub temu mi moja “letalska rutina” postaja vedno bolj všeč in občutek adrenalina, ko strah mine, mi vedno prinese nevrjetno dobre občutke.

Ampak  v življenju se nikamor ne premakneš, če vidiš samo ovire in se ne soočiš s stvarmi, ki te držijo nazaj. 

In zdi se mi, da postajam kar malce odvisna od premagovanja strahov.  Ker vem, da bom samo tako lahko doživela in dosegla vse tisto, kar si v življenju najbolj želim. 

. 

Pozdravček, 

Kaja