ZGODBA O HRIBIH


Moj blogič je bil na dolgem dopustu. 

 

To pa ne pomeni, da so šle počivat tudi moje misli. Še vedno švigajo, premlevajo in razmišljajo. 

 

Obožujem hribolazenje. Gore, hribčke, klance, naravo. 

 

Toda kljub temu je moja “ljubezenska zgodba” z gorami malce zapletena. 

 

Ker v življenju včasih stvari niso ravno preproste. Še posebej, če se rodiš z mojo osebnostjo in tornadom misli, ki ti nenehno begajo možgančke. 

 

Kakorkoli, moja ljubezenska zgodba z gorami se je začela že zelooo dolgo nazaj. 

 

Glede na to, da me je “štorklja” spustila v kraju, obdanem z gorami, hribčki in grički, jim itak nisem morala pobegniti. 

 

Ampak moja trmoglavost mi v mladostniških letih ni dovolila, da bi jih resnično vzljubila. 

  

Kot tipična hribolazniška družina smo se tudi mi vsako nedeljo odpravili odkrivat gorski svet. 

 

Vsako nedeljo sta me bolela trebuh in glava, bila sem nenormalno utrujena in našla še 1000 drugih izgovorov, samo da bi lahko dopoldan rajši preživela na kavču ob gledanju ŽivŽava in mljaksanju kakava s kruhom (mimogrede, je še kdo v mladosti jedel kakav s koščki kruha? – prav pogrešam ta zajtrk). 

 

Navkljub igralskim podvigom, mi svojih dragih staršev ni uspelo prepričati, da ostanem doma. Tako sem mladost preživela kot trmoglava hribolazka.  

  

Kljub uporništvu imam na svoje mladostniško pohajkovanje veliko lepih spominov. Na pojanje z malim bratcem in sestričnami, na nabiranje gorskih cvetlic z babico, na goro doma pripravljenih sendvičev,…in seveda na razglede….razgledi so bili vedno najboljša nagrada za “pohodniške muke”. 

  

Toda kljub vsem prijetnostim sem se upirala. Ker sem od nekdaj rada delala ravno obratno, kar so od mene pričakovali. Če so me v nekaj silili, se mi je samo še bolj upiralo. Zato sem se nekje pri 14/15 enostavno odločila, da za vedno zaključim svojo “pohodniško kariero”. 

 

Kot vsaka tipična najstnica sem se počutila blazno pametno in neodvisno. Zato sem se čisto zares in dokončno odločila, da nikoli več ne grem v gore. Prepričana sem bila, da sem se za vedno poslovila od hribolazništva in se “pregrešila” samo, ko sem odšla na kratek sprehodek na bližnjo Šmarjetno ali Jošta. Pa še to ne prav z velikim navdušenjem. 

  

Tako je bilo moje razmerje z gorami prekinjeno za približno 8 let. 

 

Počutila sem se kot, da bi se razšla z zelo nadležnim fantom – olajšano in 100% prepričano, da pohodništvo res ni zame. 

  

Ampak z leti pride modrost. In kmalu sem dobila občutek, da me gore “kličejo” vsakič, ko sem zapustila hišo in gledala, kako se mi Storžič smehlja v daljavi. 

  

Zdi se, da sem potrebovala res dolg odmik, da sem spoznala resnično čarobnost gora. 

  

Mogoče je tako z vsemi stvarmi v življenju. Kako pomembne so, včasih ugotovimo šele, ko se od njih malce oddaljimo. 

 

Pri nekaterih stvareh potrebujemo več časa, da vidimo njihov resnični pomen. 

  

Včasih se življenje malce poigra z nami in obrne stvari na glavo. Takrat smo velikokrat primorani spremeniti nekatere stvari, tako v življenju kot tudi sami pri sebi. 

  

In ko se je moje življenje malce zmešalo, so mi gore vedno stale ob strani. Pomagale so mi zbistriti misli, uživati v danem trenutku in me spomnile na vse lepote, ki mi jih ponuja življenje. 

  

Tako so me popolnoma zasvojile. Ok, priznam, visokogorje me še vedno čaka in plezanja tudi še nisem osvojila. Toda resnično sem začela uživati v vseh hribčkih, gorah in gričih, ki preplavljajo našo malo deželico. 

 

Kljub temu da sem se noro zaljubila v gore pa ima moje ljubezensko razmerje kar nekaj vzponov in padcev. 

 

Tako se je v mojo zaljubljenost vmešala moja stara znanka “teta anksioznost”.

 

Moja draga tetka se je pojavila ravno v času, ko me je še popolnoma razganjalo od hribolazniške ljubezni in so gorski metuljčki letali po mojem trebuščku. 

 

No, ko se je pojavila teta, so namesto metuljčkov po mojem telesu zaželi skakati strah, slabost in tesnoba. 

 


Mojo tetko aksioznost sicer lahko bolje spoznate v enem od mojih prejšnjih zapisov TUKAJ. 


  

Seveda mi je morala našteti 1000 razlogov zakaj hribolazenje ni zame. Skušala mi je dopovedati, da je vsak odhod v hribe res nevaren. Kaj pa če doživim panični napad? Kaj pa če omedlim, ali še huje, kaj če me kap? Ali pa če se kaj zgodi komu, ki gre z mano? Kaj bom potem? 

 

Ja vem, pretirava in res nima nobenega smisla, da sploh razmišlja o takih stvareh. 

 

Toda zdi se, da me njene besede začarajo. Včasih imam občutek, da je kot hudič, ki je obsedel moje možgane in pregnal vsakršno sposobnost logičnega razmišljanja. 

 

Tudi moje telo ni imuno na njena pretirano boječa opozorila. Tako mu razbija srce, se močni poti, doživlja vrtoglavico in se trese.  

 

Ja, tetka je kar vztrajna. Zato se ji moje telo in možgančki težko upirajo. 

 

Kljub temu da je zelo naporna, sem razvila nekaj taktik s katerimi jo skušam pretentat, da se ne ukvarja z menoj. 

 

Ker me moja trma mladostniških let še vedno ni zapustila, jo skušam čim bolj vztrajno ignorirati. Poskušam razmišljati o lepih stvareh in preslišati vse negativne scenarije, ki jih hoče vsiliti v moje možgančke. Skušam se osredotočiti na vsak trenutek posebej in opazovati vse lepote, ki me obdajajo. Skušam sprejeti, da je mojemu telesu včasih lahko zelo neudobno in neprijetno, ampak me zato ne skrbi.  

 

To pa ni vedno lahko. Ker anksioznost ni običajen strah. Popolnoma prevzame vsak delček tvojega telesa in vpliva na čisto vsa pomembna področja v tvojem življenju. Če želite bolje razumeti anskioznost si lahko preberete TA PRISPEVEK. 

 

Anksioznost je lahko zelo občutljiva. Ko se skušamo z njo soočiti, moramo biti dokaj previdni. Vsakič, ko želimo stvari preveč prisiliti in se v njih preveč zaženemo, lahko tvegamo korak nazaj v svojem napredku. 

 

Naj pojasnim: Obstajajo določeni sprožilci, t.i. “triggerji”, ki pri posamezniku, ki se sooča z anksioznostjo, lahko sprožijo panični napad (seveda obstaja več oblik anksiznih motenj. Govorim v primeru, da oseba trpi za panično motnjo). Vsak, ki je kdaj doživel panični napad, si tega ne želi doživeti nikdar več. In ker nas naše telo želi obvarovati pred nevarnostmi, se bodo naši možgani želeli izogniti vsakršni situaciji, ki bi lahko sprožila ponovni napad (več si lahko preberete TUKAJ). “Triggerji”  za napad so zelo različni. Lahko gre za določene situacije ali pa telesne občutke, ki pa jih vedno spremljajo tudi  anksiozne, begajoče misli, ki jih težko nadziramo.  

 

Hkrati anksioznost, panični napad pa še bolj, predstavlja veliko obremenitev za naše telo. V anksioznem stanju se namreč sprožajo stresni hormoni. Raven kortizola se dvigne, na polno pa delujeta tudi adrenalin in noradrenalin. Ko naše telo in možgančki ugotovijo, da nismo v nevarnosti, se sicer umirimo, toda huda emocionalna in fizična izčrpanost nas lahko spremlja še kar nekaj dni (seveda vsak posameznik lahko drugače doživlja anksioznost, toda pritisk na telo je pri vseh zelo intenziven). 

 

Zaradi vseh zgoraj naštetih razlogov je bolje, da se stvari lotimo previdno. Če vemo, da določena situacija predstavlja trigger za panični napad, je boljše da do nje pristopamo počasi, postopoma, korak za korakom. 

 

 

Zato sem bila primorana svojo ljubezensko zvezo z gorami malce upočasniti in se jo drugače lotiti. 

 

Vsakič, ko se odpravim na potep se tako malce bolj pripravim kot bi se sicer. 

 

Vedno s seboj vzamem enormne količine vode, nekaj sladkega in helex (za vsak slučaj, je res zadnji izhod v sili in ga skoraj nikoli ne vzamem, mislim da sem ga nazadnje januarja. Je bolj “bergla”, da se počutim bolj sigurno). 

 

Obenem se v poletnih mesecih hribolaziti rajši odpravim v bolj zgodnjih urah, saj pretirana vročina mojemu telesu ne paše najbolje.  

 

Zaenkrat se še vedno rajši odpravim s starši. Ker nočem biti  drugim v breme in jih zadrževat, če me slučajno prevzame huda anksioznost. in onadva najbolj vesta kaj narediti, če me res zagrabi panika. 

 

Ker se še vedno kdaj zgodi. Še vedno se kdaj tresem, še vedno me prevzamejo neracionalni strahovi in še vedno me kdaj daje huda anksioznost. 

  

Na srečo se to ne dogaja več pogosto. Včasih še sama sebe presenetim, kako mirno in sproščeno pohajkujem. Toda še vedno pridejo dnevi, ko se moram malce večkrat ustaviti tudi, če grem na zelo kratek pohod. Ko moram zbrati res vse notranje sile, da pridem do vrha. Ko spijem na hektolitre vode in vmes izvajam vse možne dihalne tehnike, da se pomirim. 

 

Toda vseeno grem. 

  

Ker je vsak razgled vreden truda. Ker ne vrhu res čutim vsak trenutek. Ker sem po vsakem vzponu malce bolj srečna. In hvaležna. Za nov odkrit kraj, za nov čudovit razgled in predvsem za novo potrditev, da kljub moji nadležni teti, vseeno lahko pridem do vrha. 

  

Vem, da se za nekoga vse to sliši tako preprosto. Vem, da veliko ljudi težko razume, kako lahko nekaj tako preprostega kot je hribolazanje nekomu predstavlja tak izziv. 

 

Toda meni ga. 

 

In prav zato obožujem gore, hribčke, gričke in vse, kar spada zraven. 

  

Ker je zame to veliko več kot samo še ena prostočasna aktivnost. 

  

Vsakič posebej me opominja, da je velikokrat potrebno dosti truda in vztrajnosti, preden doživimo nekaj resnično lepega. Vsakič znova me spomni na milijon razlogov za katere sem lahko hvaležna. Uči me, kako res živeti dani trenutek. In mi daje zagon, motivacijo in samozavest. 

  

Zato hvala štorklji, ki si me spustila v objem hribčkov 🙂

.

.

.

Pozdravček,

Kaja

  • 29. 07. 2018

SORODNE OBJAVE

30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
Vikend v danski prestolnici
October 30, 2018
Počitnikovanje
August 23, 2018
Družinske zadeve
March 19, 2018
Izpoved
December 11, 2017
Čarobna Pita
November 09, 2017
Začarana Pita
October 29, 2017
Čarovnica v kuhinji
October 28, 2017
Umetnost v Benetkah
October 23, 2017