Izpoved


Ko sem začela z blogom, nisem bila čisto prepričana, če želim pisati čisto o vsem, kar se mi dogaja…

Toda zadnje čase imam težave z motivacijo. Nekako me prevzema občutek, kot da me nekaj zadržuje…in da je čas da to spravim iz sebe…

Približno zadnja tri leta se z vmesnimi vzponi in padci spopadam z anksioznostjo, ki jo občasno spremljajo napadi panike in je močno povezana s stresom in izčrpanostjo…

Ampak naj grem lepo od začetka…

Od nekdaj sem bila tiste vrste osebek, ki je želel početi VSE. Nekako sem imela občutek, da obstaja nešteto zanimivih stvari, ki jih MORAM NUJNO poskusiti, drugače lahko kaj zamudim. Potrebovala sem dogajanje, rada sem hodila ven in imela okrog sebe zelo veliko različnih ljudi. Poležavanje in počivanje ni bilo ravne zame, saj se mi je zdelo, da izgubljam čas in nekaj zamujam.

Poleg tega sem bila globoko v sebi zelo ambiciozna. Želela sem biti v nečem zares dobra in uspešna. Ker pa me je zanimalo čisto preveč stvari, se nisem nikoli osredotočila zgolj na eno, ampak sem »skakala okrog« in počela milijon različnih. Še preden pa sem nekaj zares »obvladala«, je moja pozornost že ušla na nekaj novega, »bolj zanimivega«.

Hkrati sem bila do sebe zelo stroga, nikoli nisem bila zares zadovoljna, vedno se mi je zdelo, da lahko delam še več stvari, bolje….zame ni bilo nič nikoli dovolj dobro…

Seveda se mi ni zdelo, da kaj počenjam narobe. Dokler se mi ni moje telo uprlo in reklo, da me ima dovolj…

Prvič me je moja “teta” anksioznost s svojimi “otroci” paničnimi napadi obiskali tri leta nazaj….v tistem obdobju sem dobesedno nenehno čutila strah in tesnobo. Ko je bilo najhujše, nisem niti upala sama daleč od doma. Bila sem neracionalno prepričana, da je z mano nekaj narobe, da bom zgubila kontrolo nad sabo in da se mi bo nekaj zgodilo. Mislila sem, da je nekaj narobe z mojim telesom, saj se mi je nenehno vrtelo, moj srčni utrip je bil ekstremno povišan, oblival me je pot, tresla sem se in bila čisto napeta.

V najbolj težkem obdobju, sem panične napade dobivala v popolnoma normalnih situacijah. Na primer v nakupovalnem centru ali v gužvi na cesti….

V tistem času, se mi je zdelo da je to najhujše, kar lahko doživljam in prisegla sem si, da ko enkrat to premagam, bom za sabo pustila vse stare vzorce in začela živeti polno življenje….

In res sem, po tem težkem obdobju, je sledilo eno najlepših. Bila sem bolj sproščena, bolj sem skrbela zase, veselila sem se malenkosti in imela več energije….

Toda življenje nas hitro malce zavede…zelo hitro pozabimo na slabe občutke in pademo v stare vzorce

Bila sem prepričana, da se mi anksioznost in napadi ne morejo ponoviti….uf kako sem se motila…

Eno leto in pol sem bila super. Ampak ker se nisem zares poslušala, so vsi strahovi in slabi občutki prihrumeli nazaj kot bumerang….

In to veliko bolj intenzivno, močno in dolgotrajno…

Kot sem že omenila sem imela v obdobju, ko sem bila super, občutek, da sedaj lahko počnem »vse in še več«.

Moja ambicioznost je kmalu priplavala na površje in bila sem trmasto odločna, da iz sebe »nekaj naredim«. Hotela sem sebi in svetu dokazati, da sem močna, samostojna in neodvisna. Od sebe sem pričakovala izjemno veliko in ko stvari niso šle po načrtu, sem se počutila razočarano ter padla v past tuhtanja in premlevanja….

Nekaj časa sem se spraševala, kako sem lahko dopustila, da se mi te stvari ponovno dogajajo…toda v resnici vem, da je glavni razlog v tem, da nisem poslušala sebe in svojega telesa.

 

Zdi se mi, da vsi v resnici globoko v sebi vemo vse, kaj je za nas dobro v življenju. toda zaradi različnih razlogov, ne poslušamo svojega notranjega glasu, ki nam sporoča kdaj je dovolj, kdaj pretiravamo in kaj je tisto, kar je dobro za nas….

 

Tako sem v obdobju predlanskega šolskega leta padla v zanko nenehnega premlevanja o tem kje sem v življenju, česa vse še nisem, kaj vse bi »morala«, itd.

Ker nisem želela le premlevati sem se odločila, da je čas, da ponotranjim ameriško »work hard« filozofijo in se vržem v trdo delo.

Delala sem v dveh službah (sicer še vedno preko študentskega servisa), za kateri pa sem imela občutek, da me ne peljeta nikamor. Pisala sem magistrsko nalogo. Živela sem v svojem stanovanju. Moja psička je imela vedenjske težave zato sem tudi njen namenjala veliko pozornosti in z njo hodila v več pasjih šol. Spremenila sem način prehranjevanja, čez noč popolnoma nehala jesti sladkor ter zmanjšala vnos ogljikovih hidratov, kar je povzročilo, da sem zgubila kar nekaj kilogramov, skupaj z njimi pa tudi menstruacijo.

Lansko poletje sem tako dvakrat na dan vozila psa na daljši sprehod in v pasjo šolo, delala od 9-11 h na dan, vsak dan pisala magistrsko nalogo in pred spanjem še trenirala (ker sem »morala« biti aktivna). Spala sem približno 5-6 ur na dan. Nisem bila na dopustu. Nisem šla na noben izlet. Praktično 3-4 mesece nisem videla sončne svetlobe. Še za vikende sem sedala za računalnikom in pisala magistrsko.

Pri tem pa ves čas imela občutek, da vse to ni dovolj. Zdelo se mi je, da bi »morala« pri mojih letih doseči več. Nič me ni izpopolnjevalo, nič mi ni bilo dovolj dobro….

In tako se je moja draga “teta” anksioznost odločila, da me ponovno obišče. Skupaj z drugo “teto” izgorelostjo in svojimi “otroci” paničnimi napadi.

Začelo se je s ponovno vrtoglavico in omotičnostjo. Bila sem popolnoma bleda, nenehno utrujena, čisto brez energije. Brez razloga sem se potila, po drugi strani pa me je kljub poletju dostikrat zeblo. Ponoči sem se zbujala, srce mi je razbijalo, na drugi strani pa sem imela zelo nizek krvni pritisk.

Obenem sem se počutila kot »zguba«, ker kljub trudu še vedno nisem bila uspešna in  neodvisna (po mojih merilih). Zdelo se mi je, da sem v življenju sprejela napačne odločitve…želela sem biti močna, vesela in samostojna…bila pa sem samo  izmučena, prazna in nezadovoljna…

Obenem se mi ej zdelo da »nikamor ne pašem«. Kljub temu, da imam zelo veliko res dobrih prijateljic, se mi je zdelo, da se njihovo življenje odvija popolnoma drugače kot moje in da me preprosto nobena več ne razume…nekatere so se odselile v tujino, druge so začele z družino, se preselile skupaj s svojimi fanti, tretje pa še vedno živele tipično študentsko življenje….

Jaz pa sem bila nekje vmes…..in občutek sem imela, da bom enkrat samo eksplodirala…

In  tudi sem…

Moja glava in telo sta imela dovolj. Nista več zmogla prenašati vsega tega neravnovesja. Najprej sta me želela nežno opozoriti z glavoboli, vrtoglavico, utrujenostjo….

Ampak ju nisem poslušala…zato sta bila primorana na pomoč poklicati moji dve tetki in njune otroke….

Ko so se pojavili prvi telesni znaki, da nekaj ni v redu, sem tako kot večina ljudi, najprej pomislila, da je nekaj narobe z mano v telesnem smislu. Prepričana sem bila, da sem resno bolna, saj sem se počutila nenormalno slabo. Mogoče se sliši nelogično, večina bi rekla, da pretiravam, toda ni minila niti minuta, da ne bi imela vrtoglavic, slabosti, razbijanja srca, itd.

V svoji osnovi sem bila vedno bolj energične narave, odprta in vesela…toda takrat se je vse spremenilo….bila sem čisto brez energije….kot da bi eden iz mene izsesal vso srečo in zadovoljstvo. Nisem bila depresivna…ampak preprosto res neizmerno utrujena,…in prestrašena….

Nekako sem se prisilila, da sem dokončala magistrsko. In takoj naslednji dan po zagovoru popolnoma »padla dol«.

V moji glavi je bilo dokončanje magistrske »srečen dogodek«, ki mi bo prinesel veselje in olajšanje…pa mi ni….

Bila sem popolnoma podrta in čisto »izven svojega sistema«.

Skoraj tri meseca sem bila nezmožna delati karkoli produktivnega. Večino dneva sem ležala na kavču, barvala mandale in vozila psa na kratke sprehode. Strah me je bilo spati sama, strah me je bilo hoditi po gozdu stran od ljudi in strah me je bilo  vozit avto na predolge razdalje. Kar pomeni, da nisem upala vozit niti na relaciji Kranj – Ljubljana.

Zdelo se mi je, da sem bolna….ker to nisem bila jaz….še sama sebe nisem več poznala….nisem se več smejala, ko sem bila v družbi prijateljev sem bila bolj tiho in gledala na uro, kdaj bom šla lahko »varno zavetje doma«.

Imela sem konstanten občutek, da se mi lahko nekaj zgodi, da je z mojim telesom nekaj narobe, da me bo kap, da bom izgubila nadzor, da ne bom mogla dihat, …..

Ob vsem tem sem točno vedela, da moje misli niso racionalne in da  je nelogično razmišljat o teh stvari….toda samo zavedanje mi ni kaj prida pomagalo….še vedno sem čutila nenehen strah….

Pri vsem tem mi je bilo najhujše, da se mi je zdelo, da vse to ni v skladu z mano. Občutek sem imela, kot da se je vame naselila neka druga oseba, ki me popolnoma uničuje.

V glavi sem imela sem nešteto stvari, ki sem jih želela početi. Zdelo se mi je, da bi morala potovati po svetu, pisati blog, poskušati nove stvari, hoditi v hribe, spoznavati nove ljudi, obiskovati prijatelje po svetu, delati družbeno odgovorna dela, hoditi z Bronx na dolge sprehode, obiskovati dogodke, prirejati zabave za prijatelje, igrati tenis, jahati, hoditi v fitnes, se učiti novih stvari, obnavljati stanovanje, razvijati podjetje skupaj z mami, itd.

Ampak zmožna nisem bila početi niti ene od zgoraj naštetih stvari. Bila sem popolnoma zmedena in zgubljena. Želela sem se prepričati, da lahko počnem vse, toda v resnici mi ni bilo do ničesar, saj sem čutila nenehen strah in napetost.

Moje stanje je vplivalo na dobesedno vse aspekte mojega življenja. Od dela, odnosov s prijatelji, hobijev, želja, pa vse do moje lastne predstave o sami sebi.

Kljub vsemu sem imela ves čas v glavi samo eno. Da želim biti bolje. Da želim narediti in poskusiti čisto vse, kar se da, da to premagam. Da sem mirna, zadovoljna in polna energije.

Odločila sem se, da ne bom jemala nobenih antidepresivov. V prvo, ko sem se soočala s podobnimi težavami, sem pol leta jemala Prozak. Toda tokrat sem se odločila, da se bom z vsemu soočila brez kakršnikoli vnosov kemijskih spojin v moje telo.

Če sta bila moje telo in glava sposobna, da me pripeljeta v ta »drek«, me lahko tudi povlečeta ven.

 

Ker verjamem, da tisto, kar resnično pomaga je, da spremeniš svoja napačna prepričanja, miselne vzorce in način kako skrbiš zase….ker brez sprememb pri sebi, se teta anksioznost z velikim veseljem vračala nazaj. Vse dokler te ne nauči pomembne lekcije.

 

Vse skupaj ima seveda nek ironičen pridih. Moja mami je psihologinja in psihoterapevtka in jaz sem ji že vse od začetka (še pred mojimi težavami) pomagala s postavitvijo Brst psihologije. Obenem pa sem se sama soočala s težavami….

Itak pravijo, da je »kovačeva kobila vedno bosa«.

Kljub temu ne vem, kaj bi bilo, če za mami ne bi imela psihologinje. Brez nje bi verjetno še vedno ležala in se spraševala, kaj za vraga je narobe z mano. Pomagala mi je, da se korak za korakom soočim s situacijo. Z njeno pomočjo, sem sprejela svojo “teto” in njene “otroke”, se veliko naučila o sebi ter počasi začela dobivat nov pogled na svet okrog sebe.

Sedaj je minilo približno eno leto, odkar sem bila na najnižji točki. Sem veliko bolje, ampak morem reči, da ne še popolnoma v redu.

Imam vzpone in padce. Kadar poslušam sebe, se posvečam vajam za sproščanje, se izogibam slabim razvadam in delam raznovrstne vaje, ki mi pomagajo spremeniti svoja napačne prepričanja in omejujoče miselne vzorce, sem v redu in se počutim dobro.

Kadar pa me zavedejo stari vzorci razmišljanja in slabe navade, kaj hitro padem v “past” in “tetka” me že kliče na telefon ter se pripravlja na intervencijo.

Trenutno ne pijem alkohola, ne hodim toliko na zabave, ne družim se več s toliko ljudmi, potrebujem veliko več spanca, še vedno sem nervozna, če je okrog mene previlka množica ljudi, ne upam preveč v visoke gore in potrebujem globoke tehnike sproščanja ter uravnoteženo prehrano, da imam dovolj energije in se počutim dobro.

Kljub vsemu sem v tem letu začela pisati blog, pospešila razvoj podjetja (Brst psihologija), dvakrat obiskala Češko, šla na potovanje na Islandijo in spoznala kupček novih, zanimivih ljudi.

Ne sliši se veliko, toda verjamem, da je pomembno zgolj, da se premikam in ne obstanem na enem mestu.

 

Trenutno je moja edina želja, da se počutim dobro in da sem preprosto mirna. Včasih mi moje misli še vedno ponagajajo in hitro postanem stroga do sebe, ampak se učim. In vem, da bodo lekcije trajale toliko časa kolikor bo potrebno….

 

Vem tudi, da nikoli več ne bom ista. Upam, da bom boljša. Vsekakor pa vem, da sem trenutno drugačna kot prej. Ne bom lagala….velikokrat pogrešam tisto energično, odprto in vedno aktivno Kajo. Ampak vem, da mi bo ta nova tudi sčasoma postala všeč. Samo dobro jo moram še spoznat in jo sprejet kot del sebe.

Upam, da bom čez nekaj časa zmožna iz obeh potegnit tisto najboljše. Vem tudi, da si za to lahko brez slabe vesti vzamem čas.

Ker nemirna, živčna, prestrašena in raztreščena ne koristim nikomur, še najmanj pa sebi.

Zato se vsak dan trudim uživati v vsem, kar imam. Naj se sliši še tako klišejsko se res trudim biti hvaležna za vse ter poskusit potegnit najboljše iz situacije v kateri sem.

Včasih mi možgančki še vedno ponagajajo in začnejo razmišljat o vsem kaj še oni bi, kaj bi lahko, zakaj nekaj niso itd. Ampak se jih vsakič sproti trudim utišati in se zavedati, da se vse s časoma postavi na svoje mesto, važno je, da se trudim in ne obstanem…skušam zbistriti svojo nemirno glavo in se znebiti ovir, ki me še vedno zadržujejo….vem, da je zato potreben čas in vztrajnost….ampak za vse dobre stvari v življenju se je potrebno truditi, kajne?

Vsak izmed nas ima v življenju svojo zgodbo, ki ga močno zaznamuje, veliko nauči in za vedno spremeni.

Na žalost srečujem vedno več ljudi z zgodbo, podobno moji. V današnjem kaotičnem svetu smo ljudje pod nenehnim pritiskom, kaj vse bi »morali biti«, »morali početi«, »morali imeti« in kakšni bi »morali biti«. Kaj hitro pademo v past nerealističnih pričakovanj, ki si jih postavljamo sami ali nam jih daje okolica. Počutimo se kot »nadljudje«, ki zmoremo vse in pri tem popolnoma zanemarimo svoje dobro počutje in notranji mir. Ženemo se za srečo, uspehom in neko imaginarno »popolnostjo«, ki pa je nikakor ne moremo doseči. Ne glede na ves trud in prizadevanja.

 

Želim si, da bi vsi skupaj nehali biti tako strogi do samih sebe. Da bi znali ceniti tudi majhne stvari. Da nebi preveč podlegli pritiskom zunanjega sveta. Da bi imeli radi sami sebe in druge. Ter, da bi našli ravnovesje. V vsem.

Ni nam treba čez meje svojih zmožnosti. Dobro je, da verjamemo, da vse stvari potrebujejo čas, da dozorijo. Da se vse postavi na svoje mesto in da predvsem zaupamo sami sebi in svetu.

Če te morda zanima več o tem, kaj sploh je anksioznost, si lahko prebereš članek na BRSTOLOGIJI, ki ga je napisala moja mami. Klikni tukaj.

.

.

.

Če si se kadarkoli soočal/a s čim podobnim, bi bila zelo vesela, če mi zaupaš svojo zgodbo. Ker se mi zdi, da smo čisto prevečkrat tiho in s ne upamo spregovoriti o svojih težavah in stanjih s katerimi se soočamo. Včasih je prav osvobujoče, ko končno dame stvari “ven iz sebe”. Ni pa boljšega občutka, kot zavedanje, da v vsem, kar se ti dogaja nisi sam.

Lahko mi pišeš na kaja@kajastrnisa.com ali mi pošlješ sporočilo na Instagram ali Facebook.

.

Love, Kaja

 

  • 11. 12. 2017

SORODNE OBJAVE

30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
Vikend v danski prestolnici
October 30, 2018
Počitnikovanje
August 23, 2018
ZGODBA O HRIBIH
July 29, 2018
Družinske zadeve
March 19, 2018
Čarobna Pita
November 09, 2017
Začarana Pita
October 29, 2017
Čarovnica v kuhinji
October 28, 2017
Umetnost v Benetkah
October 23, 2017