Že dolgo sem si želela na poroko. Zdelo se mi je, da vsi obiskujejo poroke, od mojih prijateljev in družinskih članov pa se v zadnjih 10. letih ni noben odločil za ta romantičen korak.

Zakaj sem si tako želela na poroko?

Ker sem nora na dogodke in praznovanja. Če se da, praznujem prav vse. Od baby showrov, okroglih obletnic, martinovega, velike noči, miklavža, božička in dedka mraza (ja, vse tri) pa seveda najboljšega praznika v letu – mojega rojstnega dneva.

Edina stvar, ki mi je v zadnjih letih manjkala pri mojem seznamu praznovanj je bila poroka.

Kaj je lepšega, kot slaviti ljubezen?

V moji glavi sem si seveda predstavljala, da si bom kupila lepo, posebno oblekco, se malo bolj naličila, uredila nohte, šla prej v solarij, da se bom lahko zlila z romantičnim okoljem dogodka.

Moj idealen scenarij je seveda vključeval enega »sexy« spremljevalca s katerim bi se celo noč zibala ob zvokih romantične glasbe…

No ampak saj vsi vemo, kako je s pričakovanji…

September nam je zagodel z dežjem in mrazom (moja romantična oblekca pa je bila rdeča in čisto poletna).  En teden pred poroko sem imela tako gužvo, da sem se lahko gladko poslovila od obiska kozmetičarke. Eno uro pred odhodom na poroko pa sem (seveda še nepripravljena – last minute is the best minute they say) ugotovila, da sem pri starših pozabila celo mojo kozmetično torbico z make-upom.

Tipično zame, nikoli ne gre nič po načrtu 🙂

Ampak na srečo se velikokrat izkaže, da to sploh ni slabo….

Poroka je bila res čudovita, prelepa, romantična, zabavna, vesela in preprosto dih jemajoča.

Ampak gremo po vrsti.

1. Na poroko sem šla kar sama. Sama sem kupila darilo in se pripeljala na dogodek. Tako, da sem šla pravzaprav v najboljši družbi.
2. En dan pred poroko sem preletela celo Ljubljano, da si kupim nov outfit, pa mi seveda ni bilo nič všeč. Od nekdaj sem se rada lepo oblekla, moja omara pa z mojim strganim, razvlečenim, rockovskim stilom ne primore ravno prav velikega spektra kosov primernih za poroko. Tako sem zbegano skakala po Ljubljani in na koncu kupila kar celoten outfit, ki sem ga videla v H&M na lutki v izložbi
3. Make- up. Šla sem brez. Sicer nikoli ne nosim preveč make-upa, ampak vseeno sem hotela na poroko priti urejena, brez velikih črnih kolobarjev pod očmi.

A ni to drugače žalostno? Da se počutimo ženske tako nesamozavestno, nesigurno vase in predvsem ne-lepo, če si na obraz ne napackamo vsaj pudra in maskare? Priznam, ni mi bilo ravno prijetno priti tja popolnoma brez vsega na obrazu. Ampak mi je potem moj dragi notranji glasek malo zapihal na dušo in mi rekel: »halo Kaja, zakaj se sekiraš, zakaj bi prekrivala svojo pravo podobo, itak človeka naredi energija in obnašanje, ne pa kila make-upa na obrazu« – something like that.

Itak pa sem ob celotnem romantičnem vzdušju pozabila na make-up in se preprosto prepustila dogajanju.

Kljub začetnim manjšim nevšečnostim, je bila poroka res čudovita.

Bilo je, kot da bi vstopili v eno izmed slik na Pinterestu. Vsaka podrobnost je bila do pike dovršena (se vidi, da je nevesta arhitekta).

Predvsem pa je bilo vzdušje res enkratno. Tisto sproščeno vzdušje, ko so vsi srečni, zadovoljni, veseli.

Zato imam rada poroke. Ker ti dajo občutek, da še vedno obstajajo tiste prave, romantične ljubezni, za katere sicer vsi vemo, da živijo le v pravljicah. Vseeno pa je za kakšen dan fino malo pobegniti realnosti in preprosti uživati v romantičnem vzdušju ter slaviti ljubezen.

Ženinu in nevesti iz srca želim, da drug drugemu vsak dan poskušata narisati pravljico in tako, kot v vsakih pravih zgodbah, premagata težke in zlobne ovire, ki vama pridejo na pot.

Hvala vama, da sem bila lahko del vajinega čudovitega dne.

.

.

“Doubt that the stars are fire, doubt that the sun doth move, doubt truth to be a liar, but never doubt LOVE”

.

.

Pozdravček, 

Kaja