O strahu, letalu in nočnih morah


Torej…..strah me je letenja. Moj strah ni običajen, normalen strah, oziroma nemir ali neprijeten občutek, ki ga vsakdo doži ob neprijetnih situacijah…gre za višjo stopnjo strahu….pravzaprav že prav za fobijo….

In verjemi mi, ne pretiravam….

Zaradi strahu zadnje dve leti nisem šla nikamor z letalom, nikoli nisem bila izven Evrope (ok enkrat mi je uspelo priletet do Abu Dhabija, ampak bi pot najrajši pozabila, ker je samo še povečala moj strah…) in še celo na študentsko izmenjavo v Stockholm sem šla rajši z vlakom.

Moja groza poteka nekako takole…že takoj, ko si rezerviram let se v meni počasi prebujati živčki, ki vsak dan vztrajno rastejo in so bolj in bolj divji. Redne spremljevalke živčkov so nočne more (tiste prave, filmske), ki mi ponoči kar same ponujajo vse mogoče scenarije o tem, kaj vse gre lahko narobe (od tega, da se med letom brez razloga zadušim, do tega da pademo ocena in se utopim, pa tudi, da se mi pred vkrcanjem popolnoma zmeša in nočem domov ter grem pač rajši z ladjo nazaj iz Amerike – ja moje sanje imajo bujno domišljijo).

Najbolj smešno pri vsem tem je, da se zavedam nesmiselnosti svojega strahu. Tisoč milijonkrat sem prebrala vse statistike in si skušala dopovedat, da gre pa res za najbolj varen način prevoza-Ampak neeeee, moji možgančki se ne dajo….ko samo pomislijo na letenje si ustvarijo neko nelogično prepričanje, da bo nekaj narobe (saj veš…obstaja tisti 1%…).

Zanimivo je, da me včasih ni bilo strah. Pravzaprav sem bila kar velikokrat na letalu. Ampak strah se je počasi prikradel vame in namesto, da bi bilo z vsakim letom lažje, je zame postajalo vse težje in težje…

Ne vem niti točno od kje izvira moj strah. Mogoče se je razvil, ker sem poslušala novice o strmoglavljenju letal, ali pa izvira iz strahu pred smrtjo na sploh, saj veš, če strmoglavi letalo nimaš ravno veliko možnosti…

Tako kot vsak neracionalen strah mi gre tudi ta na živce. Ker me ovira pri tem, da se brez problema potepam naokoli, odkrivam nove kraje, obiskujem prijatelje v tujini in uživam v tem, kar drugače obožujem.

Zato sem se odločila, da se mu postavim po robu in ga končno premagam!

Resnično verjamem, da v življenju lahko naredimo korak naprej in napredujemo samo, če premagamo strahove, ki nas omejujejo. Toda, ko te je nečesa resnično na smrt strah, je kaj takega lahko zelo težko…

Lahko se vržeš in preprosto zaplavaš. Toda na žalost, je pri fobijah tako, da se moraš na soočenje prej dobro pripraviti, saj se strah drugače lahko samo poglobi. Ko strah namreč preide v dejansko fobijo, se lahko le-ta še poveča, če ne vemo kako se s situacijo dejansko soočit. V skrajnih primerih lahko vodi tudi v napad panike.

Zato je dobro, kadar je strah res nemogoč in trdovraten, da razvijemo nekakšne »bojne načrte in tehnike« kako se z njim soočiti.

 

Kako sem to naredila s svojim strahom pred letenjem?

1.

Najprej sem sama sebe želela prepričati, da je moj strah popolnoma nesmiseln. Kakor sem že omenila, mi pri tem nobeni statistični ali tehnični podatki niso bili prav v pomoč. Zato sem jih pustila pri miru in se malo pogovorila sama s sabo, s pomočjo pozitivnih afirmacij, kot so:

»Kaja tvoj strah ni resničen, samo tvoji možgani ti malo nagajajo in si zamišljajo neresnične scenarije«

»Veš, da moraš na letalo, če želiš doživeti stvari, ki si jih od nekdaj želiš«

»Nikoli ne moraš zagotovo videti v prihodnost. Moraš pač tvegati, da osebnostno zrasteš«

»Veš, da je želja po potovanju večja od strahu. Razmišljaj rajši kako dobro se boš počutila, ko boš na cilju«

»Let traja samo štiri urice, kaj je to v primerjavi s celotnim dnem, isto kot bi šla z avtom do Dunaja«…

Tako sem se vsak dan prepirala s svojo podzavestjo, ki mi je skušala v glavo vcepit vse možne grozne scenarije in me skušati prepričati o smiselnosti mojih strahov…

Sva se kar velikokrat skregali, ampak sem jo, kar dobro utišala 😉

 

2.

Vadila sem vizualizacijo.

Pri vizualizaciji gre za to, da si poskušaš dobesedno predstavljat vsak korak in potek določenega dogodka.

Tako sem se ulegla na kavč ali v posteljo, zaprla uči in si predstavljala vsako podrobnost svoje poti:  kako pakiram kovčke, se odpeljem na letališče, oddam prtljago, čakam na let, se pogovarjam z drugimi potniki, se vkrcam na letalo, kako mirno letim, opazujem okolico in na koncu kako letalo srečno pristane.

Poleg tega, sem se vsakič, ko sem videla pristajati ali vzletati letalo (imam srečo, da živim blizu letališča) ustavila, ga opazovala in si predstavljala kako je fino tistim, ki nekam potujejo (zraven sem si še rekla, da kako lepo mirno leti, da res ni nič zastrašujočega).

Nekje sem prebrala, da tako dobiš občutek »normalnosti«, spoznaš, da je letenje nekaj običajnega, da vsak dan leti veliko ljudi in da ni tak bav bav kakor se ti zdi…

Obenem sem si ogledala nekaj posnetkov na You Tube,  ki so jih različni vlogerji posneli med letenjem. Čisto tako, da sem si lažje predstavljala kako dejansko je na letalu…

Tehnika vizualizacije mi je zelo pomagala predvsem zato, ker me je dobro pripravila na dejanski dan D letenja. Ko sem bila na letalu, je bilo namreč zelo podobno, kot sem si predstavljala med samo vizualizacijo, kar mi je dalo občutek miru in varnosti.

 

3.

Osredotočila sem se na stvari, ki so mi pri letenju všeč.

Torej, namesto da bi pustila, da moje misli prevzamejo črni scenariji in iskala razloge zakaj je letenje grozno, sem poskušala najti tisto, kar mi je pri samem potovanju z letalom najbolj všeč.

Najprej je bilo kar težko (Halo, kako naj najdem pozitivne stvari v tako strašni stvari???)

Ampak, ko sem bolje razmislila sem ugotovila, da v nekaterih stvareh prav uživam:

  • Obožujem »Duty Free« trgovine na letališčih. Itak, kdo jih pa ne? Vsi tisti parfumi, ki jih pri nas ne prodajajo več, milijon vrst kozmetičnih izdelkov in tisto najboljše…sladkarije…doma me sladkarije nikoli ne fascinirajo, ampak tam…kot, da bi prišla v sladkorni Disneyland…ker imajo vse česar pri nas nimajo in vedno odkrijem nekaj novega najljubšega…aja pa seveda se obvezno opremim s škatlo Pringelsov za na letalo (zdrava prehrana in potovanja pri meni ne gredo skupaj – ups)
  • Druga stvar, ki jo obožujem na letališčih, je opazovanje ljudi…ok, sliši se malo čudaško…ampak res mi je fino, ko se na enem mestu sreča veliko število različnih narodnosti, ras, kultur. Mislim, da imajo letališča nešteto zanimivih zgodb in rada ogibam kakšne so….
  • Pristajanje…moj najljubši del letenja. Pravzaprav edini, ki mi je vsaj malo pri srcu…ko pilot izgovori besede: »ladies and gentelman we have just been cleared to land at the X airport…«…se mi od srca odvali skala gromozanskih razsežnosti, adrenalin popusti in počutim se sproščeno, mirno, veselo, srečno…pa saj veš, tisti nepopisljiv občutek olajšanja…

 

4.

Preusmeritev pozornosti.

Ta tehnika mi je najbolj pomagala, ko sem bila že na letalu. Pravzaprav skušam preusmeritev pozornosti izvajati tudi v vsakdanjem življenju, kadar se moji možgančki odločijo, da bi radi malo preveč tuhtali, razmišljali in premlevali in ugotovim, da se jim uprem najrajši preusmerim pozornost stran od sebe, na nekaj zunanjega…

In najboljši način, da to narediš je, da se z nekom pogovarjaš in res posvetiš pozornost tistemu, kar govori. Navadno je najbolje, da se pogovarjaš o neki x temi, ampak meni je pred samim vkrcanjem pravzaprav pomagalo, da smo se pogovarjali o potovanjih in vsem, kar spada zraven. Nekako mi je dalo občutek pomirjenosti in zavedanja, da je vse normalno in ok.

Ker pa se običajno težko pogovarjaš z nekom cele štiri ure sem si na letalo vzela par zanimivih revij in se res zatopila v članke. Preprosto, ampak učinkovito.

 

5.

Kakor pravi slavni slogan športne znamke Nike: »just do it«.

Preprosto sem vedela, da moram čez to. Da ne smem preveč razmišljat, ampak se moram preprosto prepustiti trenutku….

Vedela sem, da lahko strah premagam samo tako, da se z njim soočim. Ko greš enkrat preko strahu, hitro ugotoviš, da je tisto, kar te najbolj zadržuje, pravzaprav strah sam. Spoznaš, kako prav ima slovenski pregovor, ki pravi,  da je strah votel, okrog pa ga nič ni, ker strah ni nič drugega kot predvidevanje, kaj se mogoče lahko zgodi.  Možnost pa je samo to, možnost, ki pa je na našo srečo zelo majhna, saj se velika večina naših strahov nikoli ne uresniči (sicer statistika ne pomaga, ampak vseeno).

Sama se ne želim sprijazniti s svojimi strahovi. Ker vem, da samo tako, da jih premagam lahko uresničim vse, kar si želim.

.

.

Seveda moj strah pred letenjem ni kar izpuhtel…še vedno mi je nelagodno in čutim nemir, ko pomislim na letenje. Ampak vem, da me strah samo zadržuje in upam, da bom z vsakim naslednjim letom bolj in bolj mirna, strah pa bo postajal vse manjši in manjši…

.

.

.

Kako pa se ti soočaš s svojimi strahovi? Res me zanima kako jih preganjaš? Skoči na moj Instagram profil in mi pod sliko tega prispevka zaupaš svoj način soočanja s strahovi.

.

Če pa si slučajno tudi ti med nami »prestrašenci letenja«, upam, da v mojem zapisu najdeš kakšno idejo kako ta strah premagat. Če te zanima kaj več mi piši na kaja@kajastrnisa.com in z veseljem ti bom pomagala s še kakšnim nasvetom kako se lahko soočiš s svojim strahom…

  • 16. 08. 2017

SORODNE OBJAVE

30 stvari, ki sem se jih naučila v svojih 30. letih
December 30, 2019
ALI IMAŠ LAHKO V ŽIVLJENJU VSE?
November 15, 2019
ODNOS DO PREHRANJEVANJA
November 03, 2019
ŽIVLJENJE Z ANKSIOZNOSTJO – Kaj me je naučila?
April 23, 2019
Vikend v danski prestolnici
October 30, 2018
Počitnikovanje
August 23, 2018
ZGODBA O HRIBIH
July 29, 2018
Družinske zadeve
March 19, 2018
Izpoved
December 11, 2017