Družinske zadeve


Ko smo majhni si v glavi naredimo določeno predstavo o tem kakšni želimo biti, kaj želimo početi in kakšno naj bi zgledalo naše življenje.

Naše želje, preference, zanimanja, se večinoma skozi čas spreminjajo in le redko kdo že od malega ve točno kaj želi početi.

Medtem, ko nekateri do odrasle dobe nimajo pojma kaj bi točno radi in kaj jih zanima, sem bila sama že od nekdaj med tistimi, ki jih zanima PREVEČ stvari.

Zato sem begala sem in tja in se nikoli zares posvetila zgolj eni stvari.

Moje najljubše vprašanje od malih nog je ZAKAJ?

Vedno me zanima zakaj so stvari take kot so? Zakaj ljudje počnemo stvari, ki jih počnemo, itd.?

.

Psihologija me je spremljala že od malih nog. Čeprav je na začetku nisem preveč marala.

Vedno sem sicer oboževala mami, ker se mi je zdela uspešna v tem, kar počne.

Toda hotela sme biti svoja, samostojna, neodvisna.

Nikoli si nisem želela imeti občutka, da sem nekaj dosegla zgolj zaradi staršev.

Po pravici povedano sem vedno malce vihala nos nad tistimi, ki jim je bila »pot postlana« zaradi takšnih in drugačnih »vez«.

Kakorkoli »zarečenega kruha se največ poje« in na koncu me je pot nekako pripeljala do tega, da z mami skupaj ustvarjava Brst psihologijo.

O tem zakaj so se stvari odvile tako kot so se, lahko napišem cel roman.

Ampak pustimo preteklost tam kjer je. Za nami.

.

Sedaj sem tu.

In z mami skupaj »furava« Brst psihologijo.

Predstavljajte si, da v službo hodite skupaj z mami?

Večini rata kar malce »slabo« že pri sami misli, da bi morali delati s starši…

Ampak, ker v mojem življenju nič ne poteka ravno tipično, je tudi pri delu tako…

Moja mami ni ravno običajna mami in čeprav (priznam), da jo imam včasih vrh glave (ona pa mene verjetno še bolj) si pravzaprav boljše sodelavke ne bi mogla zaželet.

Obenem naj posebej poudarim, da ni moja šefica. Obe skupaj delava načrte in sprejemava odločitve. Drugače ne bi šlo. Moj ego ne bi zdržal 🙂

.

Kakšne so torej vse te super prednosti, ki jih ima delo z mami?

+  Delam lahko kadarkoli in kjerkoli želim. Ker so moje delovne naloge takšne, da razen v času predavanj in izobraževanj, nisem vezana na določeno delovno mesto, lahko delam kadarkoli in kjerkoli.

+ Večino delovnih nalog si postavljam sama in včasih se zgodi, da ona večkrat za mnenje vpraša mene in ne obratno.

+ Lahko se igram, razvijam nove ideje, preizkušam nove načine, brez da bi me kdo omejeval (mi pusti ga. Brankcia proste roke. Sem večino časa tako ali tako že sama preveč stroga do sebe).

+  Brez problema razume moje osebne stiske in me ne pritiska, če kakšen dan nisem preveč operativna.

.

Ampak seveda ni vse tako rožnato. Obstaja par stvari, ki mi pri mojem delu vseeno ni všeč. Pravzaprav nimajo veliko veze z mami, bolj z mojo osebnostjo, potrebami in željami.

Včasih stres prenašava druga na drugo. Če ima na primer ona veliko stvari in jo jaz ravno zmotnim med delom, se hitro burno odzove. Ker sem hčerka in se pač lahko (in obratno, imam sama enako težavico). Na sodelavce s katerimi nismo v sorodstvenem razmerju se navadno ne odzovemo s tako burnimi reakcijami.

Preveč sva skupaj. Čeprav sem neizmerno hvaležna, da jo imam in čeprav je večino časa z njo zelo zabavno, sva včasih preveč skupaj. Zdi se, da bi na vsako toliko časa potrebovali malce odmora druga od druge.

Ker delam sama (kjerkoli in kadarkoli) mi včasih manjka stisk z ljudmi. Sem bolj ekstrovertirane narave in ker tudi živim sama, se včasih počutim kot puščavnik. Rabim ljudi.

Še vedno se ne znebim občutka, da nisem samostojna. To je sicer moje večni problem, ampak vseeno. Ker delam za Brst šele kakšno leto, nisem še na točki, kjer bi vse lahko vodila sama, tako da je večino stvari še vedno odvisno od nje. Čeprav znotraj Brst psihologije razvijam svoje stvari, sem trenutno še bolj »striček v ozadju«, kar pa mi velikokrat ne da miru.  Rada bi imela občutek neodvisnosti in zdi se mi, da ga bom dosegla samo, če sama naredim še nekaj več….

Kakorkoli vesela sem, da imam priložnost delati to, kar delam. Da imam vizijo, ki me žene naprej. Da verjamem v podjetje, v njegovo poslanstvo, njegov namen. Ker vidim potencial, ki mi daje motivacijo.

Mi je to dovolj? Po pravici povedano, ne čisto.

Še vedno se v meni skrivajo otroške sanje, ki si jih želim izpolniti.

Ampak čutim in verjamem, da se bo vse postavilo na svoje mesto, tako kot se mora.

Dokler imam cilj in zagon je to vse, kar potrebujem.

Ostalo se gradi zraven, počasi.

.

Moja generacija ima večni problem, da si vse želimo hitro, takoj.

Mislimo, da bo uspeh prišel »čez noč«, na točno tak način, kot smo si zamislili. Primerjamo se s tistimi nekaj odstotki, ki jim je že zelo zgodaj uspelo in mislimo, da bi morali biti med njimi.

Pa ni vedno tako. Večino časa uspeh pride počasi. Gradi se kot hiša, opeka za opeko. Tako kot pri ljubezni, se tudi pri karieri in delu včasih najboljše stvari zgodijo, ko najmanj pričakujemo.

Zato moramo biti vsi (vključno z mano) malce bolj potrpežljivi.

Važno je, da se trudimo, da verjamemo vase, da se učimo, razvijamo, si zaupamo, se ne primerjamo z drugimi in predvsem ne obupamo.

.

 

Z ljubeznijo,

Kaja

  • 19. 03. 2018

SORODNE OBJAVE

Vikend v danski prestolnici
October 30, 2018
Počitnikovanje
August 23, 2018
ZGODBA O HRIBIH
July 29, 2018
Izpoved
December 11, 2017
Čarobna Pita
November 09, 2017
Začarana Pita
October 29, 2017
Čarovnica v kuhinji
October 28, 2017
Umetnost v Benetkah
October 23, 2017
Bohinj – jutranji izlet
October 17, 2017